Razmišljala sem, da se izbrišem iz Facebooka

Že pred leti sem razmišljala kako bi svoj Facebook profil izbrisala in znova zaživela brez nepotrebnih vznemirjanj, radovednosti in nevoščljivosti.

A znova in znova me je tam držalo dejstvo, da sem rada v stiku z ljudmi, sploh s tistimi, s katerimi sem po letih molka znova v navezi. Ko pomislim, kako lepo je bilo stopiti v stik z vsemi vami ter kako lepo je ohranjati stik s tistimi, ki živijo v oddaljenih krajih, je moj »delete FB profila« spet v pozabi.

 

S sorodniki, prijatelji in znanci, ali pa s tistimi, s katerimi si ne vzamemo dovolj časa za obiske, večkrat klepetamo, se smejimo in izkoristimo FB messenger za virtualno druženje ob večerih. Kljub temu, da nismo neposredno skupaj, pa na nek način vseeno smo. Zagotovo je drugače in ni tako pristno, kot če se vidimo v živo, a nam vseeno omogoča, da ostanemo povezani in se na nek način družimo, pa čeprav le preko ekrana. Velikokrat so prav družbena omrežja tista, ki nas ponovno povežejo s prijatelji iz mladosti, z bivšimi sošolci, morda celo simpatijami. In ponovno ‘srečati’ nekoga, s katerim si deliš čudovite spomine izpred 30-ih, morda celo več let, je neprecenljivo.

A za vsako pozitivno lastnost, ki jo lahko pripišem Facebooku in ostalim družbenim omrežjem, lahko najdem tudi negativno. Nekako sem razdvojena med tema dvema lastnostma virtualnega sveta.

Grozno se počutim, ko med brskanjem po družbenih omrežjih naletim na posnetke zlorabljenih in nemočnih živali, otrok ali starostnikov. Hudo mi je ob pogledu na naravne katastrofe, ki se dogajajo po svetu.

Ko sem pred dnevi odprla spletni medij in videla video očeta, kako svojega nekaj mesečnega otročka postavlja na nogice in z vso jezo in zlobo meče ob tla… V srcu me stiska še danes.  Kako nemočnega psa zavezanega na vrvico vlečejo za avtomobilom, kako mamico s dojenčkom na hrbtu vodijo do jame, kjer ju hladnokrvno z mitraljezom pokončajo, kako živega psa obesijo v gozdu na drevo, kako žive živali oderejo, kako nehumano prevažajo živali v kletkah in nenazadnje, kaj je v ljudeh, da so sposobni do smrti pretepsti sočloveka in to v živo objavljati?

Do tako krutih dejanj, človek verjetno ne pride sam po sebi, ampak je to splet odraščanja in dogodkov v zgodnjem otroštvu. Travmatične izkušnje v otroštvu do tretjega leta, lahko v človeku pustijo neizbrisljive globoke sledi, okrutnih okoliščinah, v katerih je ta otrok  živel in se boril za svoje preživetje. Človekovo nezavedno področje je veliko globlje in širše, kot je naša zavest o sebi. Sploh si ne predstavljamo, kako naše nezavedno vedenje vpliva na naša ravnanja, obnašanja in reakcije v vsakdanjem življenju.

Večino posnetkov in videov zaradi občutljivosti nazorne vsebine, nikakor ne morem pogledati do konca, saj mi pogledi na vse to vzbujajo slabost in omedlevico. Pogosto se počutim tako nemočno, ranljivo in prizadeto…

A če pogledam iz drugega zornega kota.

Takšne stvari so se dogajale tudi takrat, ko interneta še ni bilo, le da takrat temu nismo bili tako izpostavljeni in se vseh teh grozot niti nismo zavedali. Včasih sem zato celo hvaležna, da se nas ozavešča o resnično krutih dejanjih duševno bolnih ljudi. To zavedanje o krutosti nas pogosto vodi v pomoč tistim, ki so je potrebni. Velikokrat ravno na ta način brezdomna žival najde svoj dom in velikokrat ravno zaradi ozaveščanja ljudje stopimo skupaj in pristavimo kak euro za tiste, ki to potrebujejo.

A že naslednji trenutek sem jezna, da so vsi ti posnetki javno dostopni, tudi tisti naši ranljivi populaciji, ki so komaj začeli živeti.

Dejstvo je, da se bo na FB-ju in ostalih družbenih omrežjih še zmeraj pojavljala neprimerna vsebina, ki nas bo vodila do globokega razmišljanja in žalosti, ki jim skoraj večini ni moč pomagati.

Pa vendar se dogajajo tudi lepi trenutki, spomini in veselje, ki bodo ostali za zmeraj zabeleženi na spletu in tako tudi v našem spominu. Prav zaradi vsega lepega, ki nas povezuje, dela močne in pri tem tudi bogati, ostajamo povezani v dobrem in tudi slabem. Od vsega tega se veliko tudi naučimo.

Brez Facebooka namreč tudi me ne bi bile skupaj, se ne bi poznale in virtualno družile. Zato ostanimo v stiku s sebi dragimi in se veselimo vsega dobrega. Podprimo vse kar je lepo, zdravo in prijetno. Kar pa je slabo, poskusimo pomagati, če ne drugače, s svojimi mislimi. Dobro se z dobrim vrača.

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja