Običajno je bilo v tistem času veliko snega.

Dvorišče, kjer smo otroci preživeli največ časa, je bil za nas pravi raj. Snežaki so rastli eden za drugim, sosedje so tepihe stepali na svojih vrtovih – tako se je baje najbolje očistil, vihtenje lopat tudi tistih najmlajših, pa je bil za nas pravi običaj.

Nič nam ni bilo težko, delo smo si zmeraj našli, pa čeprav je to bilo le opazovanje zaradi občasnega konflikta med množico otrok. Cele dneve smo preživeli na snegu in v tem izredno uživali.

Ceste smo zamenjali kar za sankališča, saj v okolici, kjer sem živela, nismo imeli v bližini nobenih hribov. Oblečeni smo bili v volnena oblačila, saj kakšnih modernih kombinezonov, kot jih imajo današnji otroci, nismo poznali. Rokavice so imeli le redki.

Domov smo običajno prihajali šele takrat, ko se je delal mrak in spomnim se, kako je voda curljala iz naših oblačil. Temu smo se seveda smejali in dozdeva se mi, da nam je na čase to tudi odgovarjalo. Bilo je izredno zabavno.

Najlepši čas v letu je bil seveda božič. Ne samo zato, ker smo čakali na darila, ki nam jih pod jelko nastavil Božiček, temveč predvsem zaradi trenutkov, ki smo jih preživeli v krogu družine.

Po božično jelko smo hodili na tržnico, od koder smo jo peš nekaj kilometrov vlekli do doma. Čeprav je pot bila precej zahtevna, smo ob prihodu domov pozabili na tisto oteženo hojo, ko se nam je sneg vdiral pod nogami, saj je bil ta izlet za nas čudovitega pomena.

Teden pred božičem je stanovanje začelo dišati po najboljših piškotih, ki jih je znala speči le naša mami. Te iste peče še danes.

Čas, ko smo sestre malce zrasle in ugotovile, da Božičku pomagajo tudi škrati, je v nas prebudil občutek velike radovednosti. Ali nam bo prinesel tisto, kar smo zapisali v pismo, ali smo bile dovolj pridne, ali ni morda pozabil na nas, ali je imel morda preveč dela in se je škatla z darili kje založila, …? Veliko je bilo vprašanj, zato se je naša radovednost stopnjevala. Ko sta bila starša odsotna, smo premetale vso stanovanje in iskale darila. Tega nikoli nismo povedale, saj smo vedele, da to ni lepo. Le hihitanje in skrivno pomenkovanje je bilo dovolj, da je bilo pričakovanje na božični večer še slajše.

Naša jelka je bila okrašena zelo lepo. Zmeraj je bila polna okraskov in najboljših čokoladnih bombonov, katere smo smeli pojesti šele po božiču. Takrat si je kakšnega privoščila tudi naša psička, ki je komaj čakala trenutek, da doseže čokoladni priboljšek.

Vse te lepe trenutke smo delili tudi takrat, ko sem sama postala mami. Anja je s svojo sestrično Nino doživljala zelo podobno. Trudili smo se, da sta ta čas doživeli kar se da čarobno, v soju kraguljčkov, peki peciva, valjanju po snegu in pisanju pisma Božičku. Ko sta že hodili v šolo, sta vsako leto pripravili božični program, za katerega sta se potrudili popolnoma sami. Tudi Ninin bratec Blaž je večkrat priskočil na pomoč pri koreografiji, čeprav je pogosto izbiral korake po svoje. J

Danes je čas, ko se pogosto ozrem nazaj, ko se spomnim tistih prečudovitih večerov, ko smo sedeli ob obloženi mizi, ko smo peli božične pesmi, ko smo se greli ob topli peči, ko smo grizljali jabolčne krhlje, ko smo v snegu tavali do cerkve, kjer je potekala polnočna maša, ko smo se zjutraj prebudili v čaroben božič in preživeli najlepši božični dan. Vse to je bilo še »včeraj« in s sanjami ter upanjem zrem v prihodnost, ko se bodo ti časi znova vrnili.

Letošnje leto je za vse nas neprijetno. Ne samo zaradi situacije v kateri smo, temveč zato, ker ob najlepšem prazniku v letu ne bomo s svojimi najdražjimi. A kot pravi pregovor: »za vsakim dežjem posije sonce«. Poskusimo se tudi sami osredotočiti na tisto, kar nam daje voljo, zdravje, upanje, sanje in ljubezen. Vse hudo s časom mine. Prepričana sem, da bomo lahko naslednje leto  znova peli božične pesmi, skupaj klepetali, se smejali, brskali po predalih in obujali tiste čudovite trenutke, ki so za nami. Znova bomo vonjali cvetje, okušali slano vodo in tipali hladne sinje bele snežinke.

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca