Jaz: »Anja, si tukaj?«
Anja: »Ja, mami. Kaj se dogaja?«
Jaz: »Imam eno dobro idejo.«
Anja: »Povej!«
Jaz: »Liam bi lahko prišel k meni na počitnice.«
Sledili so tisti značilni simboli smeškov na telefonu, kateri so mi dali jasno vedeti, da ta ideja odpade. No prav, sem si mislila, saj je morda še vseeno premajhen.
Kmalu zazvoni telefon in Anja v smehu začne govoriti o moji ideji.
Anja: »Mami, nekaj sem razmišljala.«
Jaz: »Kaj?«
Anja: »Liam lahko pride k tebi na počitnice.«
Jaz: »Kaaaaaaaaaaaaj? A misliš resno?«
Anja: »Čisto resno! Kdaj si mislila?«
Priznam, da me je v tistem trenutku kar stisnilo v prsih, saj sem se naenkrat začela zavedati odgovornosti, ki bo sledila. Misli so mi begale v čas, ko bom z Liamom popolnoma sama, brez vsakršne pomoči Anje in Mitje. Bila sem nekako zbegana, kajti prevzeti skrb enoletnika, ni kar tako. Kako bom zmogla ves dan slediti njegovim gibom, ponoči poslušati njegovo dihanje in kako ga bom ob morebitnem joku potolažila? Vse to me je začelo begati in bila sem že na tem, da počitnice pri babici odpovem.
A vseeno, ostala sem korajžna, s trdno voljo in navdušenjem, da bom prvič v življenju doživela, da pride vnuk k meni na počitnice!
In začelo se je…
Liam v mojem naročju pomaha mamici in atiju ter pošlje poljubček, ko sta se odpravljala domov. Z besedami je težko opisati, kakšne občutke sem doživljala ob dejstvu, da je tistega trenutka Liam postal “čisto moj”. Moja skrb, ljubezen in čas.
V bistvu tistega dne nisem vedela, kje začeti. Počutila sem se tako čudno, osamljeno – čeprav z Liamom v naročju – morda bolj prestrašeno, kot, da ne bi nikoli imela svojih otrok. A kmalu sva se usedla na stol, razmišljala in prišla do čudovitih idej – saj ne, da jih ne bi že prej imela, a očitno sem potrebovala nekaj minut, da sem dojela, kaj se sploh dogaja… 😊
Ker smo babice pogosto v skrbeh, da so vnuki zmeraj lačni, sem mu najprej ponudila nekaj priboljškov. Ko zdaj razmišljam zakaj sem pravzaprav pričela pri hrani, prihajam do zaključka, da verjetno zato, da to majceno bitje, vsaj za trenutek pozabi na svoje starše. Pa kaj mi je takrat bilo? Saj se je vendar Liam ob meni počutil še kako prijetno…
Ker sem v dom pred dobrim mesecem sprejela majhno mucko, je bila tega dne prav ona Liamova največja »igračka« – pa da ne bo pomote. Ves čas sem pazila, da ne stopi nanjo, da ne bo nasilen in da tudi ona njega ne poškoduje. Smeha vsekakor ni manjkalo.
Ker je bilo tega dne zelo lepo in dokaj toplo vreme, sva se odpravila tudi na sprehod. Opazovanje narave, poslušanje ptic, štetje avtomobilov in vonjanje tistih že posušenih cvetlic, nama je pot obogatilo s srečo in navdušenjem. Čeprav vsega tega še ni razumel, sem prepričana, da je zelo užival. Ta dan sva izkoristila tudi za različne igre s kockami, branje pravljic, poslušanje glasbe, čiščenje hiše, igranje na preprosta glasbila, valjanje po tleh, skrivanje pod odejo in ne nazadnje peko njegovega prvega kruhka. Ob slednjem sem se pošteno nasmejala, saj se moke, vode in kvasa sprva ni upal dotakniti. Ko sem ga vseeno pripravila do gnetenja testa, si je pomagal s svojo lopatko. 🙂 Njegovi prvi kruhki so bili kmalu pečeni, katere je tudi za večerjo poskusil.
Vsa moja energija, ki sem si jo s pridom pridobivala že tedne prej, je počasi ugašala. Bolj se je približeval večer, bolj sem postajala utrujena.
A vendar me je čakal še cel večer z Liamom…
Takrat se je šele začelo…
Po večerji, umivanju v lavorju, pripovedovanju enostavnih pravljic, previjanju in cartljanju, so najine vezi postajale še trdnejše. Z besedami je težko opisati, kako sva doživljala drug drugega in ob tem tudi rastla. Rastlo je najino notranje bogastvo, najina iskrena ljubezen in čustva, ki sva jih doživljala drug ob drugem. Učila in čutila sva oba.
Ta moja sreča in neskončna ljubezen do njega, se je tega večera poglabljala tako močno, da enostavno nisem mogla zaspati. Priznam. Imela sem težave sama s sabo.
Ko sem legla zraven Liama in podoživljala ta čudovito preživet dan, nisem in nisem mogla zaspati. Vsak njegov gib in dihanje me je tako vznemirjalo, da sem se sredi noči enostavno mogla preseliti v svojo posteljo – vrata sosednje sobe pa pustila na strežaj odprte. Zaspala sem le za kakšno uro, nato pa že vstala in preverila, ali je Liam pokrit. Ali še diha. Ali mu je udobno. Na trenutke se mi je zdelo, da se mi meša. 🙂
To noč sem enostavno prebedela. Res ne vem, kaj mi je bilo, saj je to »moje nebogljeno bitje« spalo v svoji posteljici tako tiho, mirno in nežno vse do jutra, dokler zajtrk ni bil na mizi. Čeprav vsa omotična od neprespane noči, sem se znova veselila najinega novega s soncem obsijanega dne in trenutkov, ki jih bova preživela skupaj.
A varstvo enoletnika, ki ima ves čas polno energije, ki ga zanima vse in želi biti povsod zraven, ki želi v roke prijeti vse tisto, česar ne sme…, je vse prej kot enostavno. Zato priznam, da sem čakala tudi trenutek pomoči, da se v miru umijem, da se lahko oblečem, nahranim živali, da pripravim kosilo in ne nazadnje, uredim tudi njega.
Vez, ki sva jo spletla v teh dveh dneh, naju je naredila še močnejše, trdnejše in ljubeče. Kvalitetno preživet čas, pa naju je še bolj povezal in priznam, da je bilo kljub veliki utrujenosti in skrbi za tako majhnega otroka, nepozabno. Veselim se že naslednjih počitnic!
Do naslednjič,
Moderna babi Mojca
