Velikokrat berem izpovedi ljudi, kako so bili priča raznim nesrečam, tragedijam, žalostnim  dogodkom ali pa samo golo razmišljanje, kako bi lahko pomagali ljudem v stiski.

Spomnim se, ko so na TV predvajali igran dogodek prometne nesreče, v kateri je bilo prikazano, kako smo ljudje nevestni in brez kančka usmiljenja do sočloveka. Brez razmišljanja ali le z bežnimi pogledi so pešci prešinili avtomobil, v katerem je ležal negiben človek.

Kaj pa, če se nesreča resnično zgodi?

Pred dnevi sem na Facebooku brala izpoved mamice, kako so ljudje in celo otroci hodili mimo starejšega gospoda, ki je nemočen ležal ob cesti.

In tukaj ne morem biti tiho!

Ne znam si predstavljati, kaj je v človeških glavah v trenutkih tuje nemoči? Ali Slovenci uživamo v nesreči drugega? Kje se v takšnih trenutkih izgubi čut do sočloveka? Ne verjamemo, da bomo morda že jutri tudi sami potrebovali pomoč? Ali pozabljamo, da nismo nesmrtni in, da se nesreča lahko zgodi tudi nam? Kako bi se počutili vi, če bi negibni in nemočni ležali na tleh in opazovali množico ljudi, ki se obrača proč!?

Žalosti me dejstvo, da je med nami veliko ljudi, ki mislijo in delajo samo to, od česar imajo korist. Prosim, stopimo z nogami na trdna tla in se ob težkih trenutkih vprašajmo, če bomo zaradi pomoči drugim, sami za kaj prikrajšani!? Najbrž ne. Največkrat ima prav tisti, ki pomaga, največjo korist – zadovoljstvo, notranji mir in psihično moč. Pomembno je zavedanje tistih, ki zmoremo, da je naša dolžnost pomagati tistim, ki si sami ne morejo!

Velikokrat se vprašam kako prepoznati, če je nekdo žalosten, v skrbeh, da ga je nečesa strah, ali le, da mu je potrebno v nekem trenutku pomagati.

Ko sem pred leti opravila tečaj vaditelja plavanja, so nas naučili tudi reševanja iz vode. Spominjam se razlage profesorja, kako se lotiti reševanja utopljenca. Ne bom pozabila njegovih misli: »Pozorni morate biti na reševanje utapljajočega, ki je v fazi nerazsodnosti«.

Dogodek, ki sem ga doživela letos na dopustu, mi je dal misliti, kaj je v resnici z nami narobe. Ali smo včasih le slepi in vidimo samo sebe in svoje težave ali smo v danem trenutku le nezavedni?

Ko sem prekolesarila že polovico slovenske obale, sem se ustavila na kopališču, kjer je mrgolelo veselih obrazov. Vsak se je zabaval na svoj način in vsak je počel tisto, kar se na dopustu pač počne – nič konkretnega.

Po dolgi poti sem sedla na blazino, katero sem imela s seboj. Prav lepo sem se počutila, ko sem opazovala zadovoljne otroke noreti po vodi, starejše, ki so mirno plavali ob obali in tudi tiste, ki so se v tej poletni vročini namakali v morju. Plaža je bila polna ljudi, med katerimi sem se gužvala tudi sama.

Naenkrat mimo mene priplavajo otroški rokavčki, za katere sem čisto spontano skočila iz pomola, na katerem sem sedela. Ne vem sicer, ali je bilo vredno ali ne, vendar je to bil moj trenutek spontanosti, ki sem ga naredila predvsem zaradi misli na otroka.

Ker na plaži nikoli nisem v mokrih kopalkah, sem se hitro preoblekla. Takrat je k meni pristopil deček z ribiško palico in ves ponosen razlagal, kako ga dedi uči loviti ribe. Bil je prav zabaven. Lepo sva kramljala o njegovem delu in palici, na katero je imel privezan del električnega kabla. Moram priznati, da je bil zelo bister. Med samim pogovorom pa naju je zmotilo glasno vpitje gospoda. Ob pogledu nanj, mi je zastal dih. Ves v paniki je želel v morje, vendar je zaradi visokih valov tudi sam okleval. Kričal je proti nezavarovanem delu kopališča, kjer se je utapljal starejši gospod. V vsej tej naglici ga nisem niti opazila, zato sem ga spraševala, ali mu lahko kako pomagam. Ko sem končno videla gospoda, kako se je boril z zadnjimi izdihljaji med valovi, sem znova brez razmisleka skočila v vodo in plavala proti njemu. Med plavanjem so se mi v misli prikradle besede profesorja, kako izpeljati reševanje, kajti moški je bil večji, težji in močnejši od mene.  Oklenitvenega prijema pri reševanju ponesrečenca v nerazsodnosti zagotovo ne bi mogla izpeljati, saj se za to nikakor nisem počutila dovolj močne. Misli so mi švigale sem ter tja in niti spomnim se ne, kako hitro sem plavala. Ko sem bila že skoraj ob njem, pa me je prehitel možakar, ki se mi je v vodi le zahvalil in me opozoril, naj se vrnem na obalo. Bil je reševalec iz vode in hvaležna sem, da je prišel pravočasno ter tako rešil gospoda.

Med plavanjem proti obali sem znova dobila potrditev, da so naša razmišljanja različna. Ob polni obali, kjer se je trlo ljudi, tako mladih kot tudi nekoliko manj mladih, sva bila z reševalcem iz vode edina, ki sva bila pripravljena pomagati.  Kljub pogledom, ki so nama bili namenjeni, sva bila srečna, da sva imela priložnost pomagati in tako rešiti nemočnega gospoda.

Včasih se sprašujem, zakaj smo ljudje tako plitki, samosvoji in brez kančka vesti do soljudi?!

Ne razumem tistih, ki se obračajo vstran in čeprav jih v sebi v določenem trenutku pravzaprav krivim, ne želim misliti slabo. Takrat preusmerjam misli v dobro in jih skušam opravičiti. Sebi in tistim, ki potrebujejo pomoč. Prepričana sem, da se vse dobro delo, ki ga opravimo, tudi z dobrim povrne. A ni nagrada za dobro delo že to, da se sami počutimo koristne in zanesljive?

Strinjam se z znanstveno študijo, da so naši možgani ustvarjeni, da pomagamo drugim. Ljudje smo kot čredne živali, kajti za kvalitetno življenje nujno potrebujemo sočloveka.

Zato ljudje, pomagajmo si. Zaradi dobrih del še nihče ni dobil božje kazni.

 

Do naslednjič,

Moderna babi