Kakšna babi želim biti

…Čeprav sem bila še vsa v snu, sem zaslišala korake, ki so stopicali proti moji postelji. Tako nežno in tiho se je zaslišal šepet babice, ki me je klicala že k poznemu zajtrku. Ura je bila že zagotovo skoraj poldne, saj sem kot otrok zelo rada zjutraj spala.

Babica, ki je neutrudno skrbela zame v času, ko sem bila pri njej na počitnicah, je bila najboljša babi, druga mami in angel varuh.

Vsak gib mi je sledila, da se mi slučajno ne bi kaj zgodilo. Delovalo je, kot bi imela stalnega spremljevalca. In po eni strani je bilo to tudi res.

Babica, kot se je spominjam, je zmeraj dišala po najlepših rožah, bila dobra kot najslajši kruh in nežna, kot najmehkejša blazina, katera me je grela samo pri njej. Ona je bila ena in edina.

Prav takšna si želim biti tudi sama.

Še preden se je Liam rodil, sem si zmeraj govorila, da bi želela postati tako dobra babi, kot je bila moja. Velikokrat sem razmišljala, kako lahko osrečiti tako majhnega otroka, kaj mu omogočiti, da bo v danem trenutku zadovoljen, koliko ljubezni potrebuje, da bo razumel, kako rada ga imam, s čim ga nagraditi, da bo z veseljem prihajal na obiske in ne nazadnje, do katere mere popuščati, da bo zadovoljen s tem, kar je dosegel?

O vsem tem sem se spraševala vse do Liamovega rojstva, dokler ga nisem prvič vzela v naročje in poslušala njegovo tiho in nežno dihanje, dokler nisem občutila tistih majhnih nežnih prstkov na roki, nežnega in tihega joka, vsakega laska posebej in pogleda, ki je bil namenjen le svoji mamici.

Vsa ljubezen, ki se je stopnjevala iz minute v minuto, ure v uro in iz dneva v dan, je najina vez postajala vse močnejša, globlja in iskrena.

Vprašanja, na katera nekoč nisem našla odgovora, nakazujejo na dejstvo, da je spontanost izkazovanja pripadnosti družini ena najlepših vrednot, ki jih lahko nudi človek. Ni potrebno otroka osrečevati z darili, mu omogočiti nemogoče stvari in popuščati v njegovih zahtevah vse zaradi tega,  da bi nas imel rad…

Liam, ki je dopolnil že leto dni in ob katerem doživljam samo najlepše trenutke, se od njega veliko naučim, občutim in delim svoj čas, ki ga imam na razpolago, je v intenzivni fazi razvoja, kar je vidno iz dneva v dan.

                                                           Liam – moje največje veselje

Zanimivo je dejstvo, kako s prevzemanjem funkcije babice prehaja moja odgovornost do lastnih otrok  v neko novo obliko, ki je manj stresna in bolj razumevajoča. Starši smo odgovorni do te mere, da se naši otroci osamosvojijo. Ko to dosežejo in sami postanejo starši, se naša vloga spremeni. Nismo več izpostavljeni temu, da bi vnuka vpeljali v vsakdanje življenje, ampak z njim delimo intimne trenutke in tisto, kar je samo naše.

Pri Liamu je vsa skrb za razvoj v Anjinih rokah, ki skrbi za njegove vsakdanje potrebe. Čas, ki ga  jaz preživim z njim, pa ni prežet s skrbjo, ampak z njim preživljam čas tako, kot si ga zamislim in on zmore. Nismo pod nobenim časovnim pritiskom, temveč se prepuščava igri in doživetju.

Za njegov mentalni razvoj je potrebno tudi razvajanje, izkazovanje ljubezni, stiski, objemi, vendar do te mere, da je še zdravo. Kot babica popuščam, vendar tudi učim. Ne kaznujem, samo poslušam in spoštujem. Vse to delam iz ljubezni do svojega otroka in vnuka. Nič mi ni težko in vse je samoumevno.

Nekatera ljudstva so osvojila razvojni koncept, da so obstali več tisočletij in ohranili svojo identiteto. Eno izmed njih pravi, da otrok do tretjega leta starosti potrebuje predvsem ljubezen – ljubezen vseh okrog njega. Šele po tretjem letu je sposoben razvijati odgovornosti. Ta razvoj traja vse do šestega leta, od tam naprej, pa začne razvijati svojo lastno identiteto.

Pomanjkanje osebnega stika in druženja niso prava pot. Iskati je potrebno čim več priložnosti in situacij, ki jih lahko preživimo ter delimo s svojimi vnuki. Ni dovolj, da vnuku posvetimo veliko svojega časa, pomembno je, kako ga preživimo in predvsem, kako se otrok ob nas počuti.

Sama sem ob babici doživljala čudovite trenutke, ki mi bodo za vselej ostali v lepem spominu. Naučila me je spoštovati, izkazovati ljubezen do vseh živih bitij, vlivala voljo in predvsem bila dobra učiteljica. Vse njene vrednote, katere me spremljajo skozi življenje, želim predati svojemu Liamu. Kljub temu, da ga čaka še veliko neprehojene poti, želim in se trudim, da bom naredila vse kar je v moji moči, znanju in ljubezni, da se razvije v poštenega, odgovornega in zrelega človeka.

Zame je čas preživet z vnukom svet lepši, svetlejši in toplejši.

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca