Kidanje gnoja v hlevu naše ome ali moji najlepši spomini iz otroštva!

Ko sem bila še otrok, je bil čas med počitnicami najlepši.

Starši so v tistem času hodili v službo še celi julij, s sestrama pa smo zato lahko večino časa uživale na deželi pri naši omi.

Naša oma je bila najboljša oma. Imela je ogromno hišo. Z bratrancema in sestričnami, ki so živeli pod isto streho, smo preživeli veliko lepih trenutkov in tudi z ostalimi, ki so prav tako prihajali tja, smo še danes ostali zelo povezani.

 

Dnevi preživeti na kmetiji, so se zakoreninili globoko v mojo zavest. To so bili najlepši trenutki otroštva in vse je še tako živo, kot bi se dogajalo včeraj.

Oma je imela na kmetiji živino, ki jo je bilo potrebno dnevno oskrbeti. Po navadi sta to opravljala teta in stric, otroci pa smo bili zadolženi za dnevno odvažanje mleka v bližnjo mlekarno.

Ko je bil čas paše na travniku, nam to opravilo ni bilo nikoli všeč. Gledati krave, kako prežvekujejo in se počasi premikajo gor in dol, je bilo včasih za nas otroke to celo kazen. Zelo pogosto smo se otroci v času paše zaigrali in takrat so nam vse krave zmeraj pobegnile v sosedovo koruzo. Sledili so kriki soseda in preganjanje naših krav na lastno ozemlje, otroci pa smo bili, zaradi tega, zmeraj kaznovani. A delo, ki je bilo takrat kot kazen, smo z veseljem sprejeli, saj smo si iz prav vsakega opravila pripravili zabavo.

Spomin na čas, ko smo kidali gnoj v hlevu, mi se še danes prikrade nasmeh na ustnice. Spomnim se, kako smo bosi hodili po hlevu, se drsali po mokrih tleh, si segrevali noge v blatu in pogosto bratranca nagajivo hecali z raznimi zvijačami. Ko smo mogli podojiti krave, je to trajalo kar nekaj časa. Najprej smo se seveda sami napili svežega mleka, nato ga razdelili še vsem mačkam na dvorišču. Zaradi različnih iger smo ga nekaj razlili po tleh in šele potem smo začeli polniti posode. To je bil naš praznik. Zelo smo se zabavali, vendar naši starši tega niso niti opazili.

Otroci, naloge in načrti kako se jim izogniti…

Ko so se starejši pogovarjali, kakšno delo jih čaka naslednji dan, smo otroci tehtno premislili, kako se izogniti težjemu opravilu, kjer bi morali sodelovati. Sledil je načrt.

Vsak dogovor, ki smo si ga zastavili, smo ga tudi dobro izpeljali.

Po zajtrku smo se neopazno odpravili v najbližji gozd ali k potoku, kjer smo ostajali kar cel dan. Preplezali smo vsako drevo, poznali smo vse poti, vsak tolmun v vodi smo poglobili, pijavke, ribe, rake in kače smo pa sprejeli že kot svoje domače živali. Ko smo postali lačni, smo si iz vrečke, katero smo si zjutraj pripravili, vzeli suhi kruh in jabolko. Malica je bila odlična, če pa nam je uspelo vzeti s seboj še kaj zaseke, pa je bil prihod domov še poznejši. 😀

Na travniku, kjer smo prav tako preživeli veliko časa, smo izvajali vragolije, se podili drug za drugim, iskali užitne travniške rastline, nabirali travniški kukmak, se igrali z žogo, pekli koruzo, skrivali zaklad idr..

Še danes me spreleti prijeten občutek, ko se spomnim nakupov v preprosti, majhni vaški trgovini, kamor nas je pošiljala oma. Po skromnem nakupu smo se zaradi norčij med potjo, zmeraj pozno vračali domov.

Hvaležna sem, da nam je oma kljub neprestani skrbi za nas, dopuščala, da smo doživljali sebe in naravo skozi prosto igro in delo na kmetiji.

Druženje bratrancev in sestričen je bilo čudovito, a kaj kmalu so se naše počitniške misli preusmerile v preživljanje dopusta s starši. To je bilo običajno v začetku avgusta, ko smo se z avtomobili odpravili proti morju. Že sama vožnja preko trojanskega klanca po stari cesti, v avtomobilu brez klime, je bilo posebno doživetje. Tako kot oma, sta tudi starša kvalitetno preživljala čas z nami. Poleg plavanja, potapljanja, vožnje s čolnom, iskanju školjk in raziskovanju morskega življenja, sta nam zmeraj rada pripovedovala dogodivščine tudi iz njunega otroštva.

In pravzaprav sploh ne morem verjeti, da sedaj jaz, stara 50 let, sedim za računalnikom in zapisujem svoje, več kot 40 let stare spomine…

 

Do naslednjič,

vaša Moderna babi Mojca