Ste se kdaj vprašali, kdaj v življenju ste bili najbolj srečni? Jaz sem se velikokrat.
Ko sem nedolgo nazaj prebirala literaturo na to temo, sem bila pozitivno presenečena, kako prav imajo. Strokovnjaki iz Avstralskega inštituta so namreč ugotovili, da je sreča povezana z našo starostjo in da nanjo vpliva šolanje, rojstvo otrok, poroka, ločitev, selitev… Trditve, ki so bile zapisane v teh člankih, da se sreča stopnjuje šele po petdesetem letu, niso iz trte izvite.
Po njihovi raziskavi smo ljudje do 15. leta večinoma zelo zadovoljni. Po najstniškem obdobju do 35. leta stopnja zadovoljstva strmo pada, saj so v tem obdobju navadno pritiski v službi najmočnejši, gradi se kariera, izposoja se denar na hipoteko, ustvarja se družina in podobno.
Ko pomislim na svoja leta nazaj lahko z gotovostjo potrdim, da je bilo obdobje moje sreče zelo podobno. Ne rečem, da sem bila nesrečna – bili so zelo lepi trenutki veselja, ljubezni, zadovoljstva in uspehov, a danes, po petdesetem letu ugotavljam, da sem veliko srečnejša.
Pa začnimo od začetka.
Vsak rojstni dan, ki sem ga preživela, je bil nekaj posebnega. Srečna sem bila, da sem ga dočakala s svojimi najbližjimi. Vendar zadnji, 50-ti, je bil nekaj posebnega. Ko pomislim, da me je sredi noči, na moj praznik, zbudilo 30 prijateljev in sorodnikov lahko rečem, da so mi pokazali, kako zelo blizu in dragi so mi. Z besedami se vseh teh občutkov ne da opisati, vendar začutila sem, da je na moja vrata takrat potrkala življenjska sreča.
Nekaj se je spremenilo, še sama ne vem kaj.
Vse skupaj se je potem nadaljevalo še v pozno popoldne, ko sem doživela dodatno presenečenje, katerega ne bom pozabila niti v drugem življenju. Z zavezanimi očmi sem prišla v Gostišče Sobočan, kjer so me pričakali sorodniki in prijatelji, odlični glasbeniki in pogostitev, kakršno bi si želel vsak. Več kot 2 meseca so skrbno načrtovali praznovanje mojega abrahama in vse pred menoj tudi uspešno skrivali. Bilo je kot v filmu. Vse to me je pripravilo do solz sreče, katere nisem obrisala niti do jutra.
Ko sem se drugi dan zbudila pod vsemi pozitivnimi vtisi prejšnjega večera, sem počasi začenjala razumeti bistvo vsega, bistvo življenja.
Medtem, ko so se poglobila čustva, medsebojni odnosi, skrb za zdravje in veselje do življenja, so naenkrat materialne stvari izgubile svojo vrednost. Šele sedaj, po petdesetem, sem se začela zavedati, kako pomembne so nekatere stvari, katere prevečkrat jemljemo za samoumevne.
Zdravje. Ne samo fizično, temveč tudi duševno. Običajno se tega zavemo šele takrat, ko zbolimo, ne pokažemo pa hvaležnosti do svojega telesa in uma v času, ko oboje deluje brezhibno.
Partnerski odnos. Tu ne gre zgolj za noro zaljubljenost, ki je običajno najmočnejši opoj na začetku skupne poti, ampak za poglobljen partnerski odnos, ki ga je treba varovati in spoštovati do konca skupnega življenja, kar lahko dosežemo le z odkritim, poštenim in spodbudnim ravnanjem. Vesela sem, da je ob meni človek, ki me v vsaki situaciji podpira ter spoštuje moje odločitve. Z njegovo trdno podporo in vero vame vem, da lahko posežem po tem, kar si sicer morda sama ne bi upala.
Družina in/ali prijatelji. Ljudje, ki so ti blizu zaradi tega kar si, ne zaradi tega, kar pričakujejo da boš. In četudi jih lahko prešteješ samo na prste ene roke, so tam. Zate. In to šteje.
.
.
.
Moja sreča je danes povezana z večimi dejavniki. A če povzamem študijo o sreči glede na leta, lahko rečem, da se je moja začela dodatno poglabljati šele sedaj, ko sem dopolnila petdeseta leta in ko bom postala babi. Kot mlada mamica sem bila namreč dovzetna za stvari, ki so bile bolj v povezavi z delom, kot pa z mojim notranjim svetom. Danes veliko bolj uživam v majhnih stvareh, drobnih pozornostih in veliko globlje doživljam vse preživete trenutke. Manj hitim in se bolj posvečam stvarem, ki me veselijo in navdihujejo. Manj, kot me skrbijo stvari, ki jih ne zmorem, bolj uživam v stvareh, ki mi gredo dobro od rok.
Do naslednjič,
Vaša Moderna babi Mojca