Medtem, ko je Facebook stran in blog Moderne babi živel šele pol leta, so bile babice z mano povezane tako, kot da se poznamo že iz mladosti. Nešteta sporočila na Messengerju, komentarji pod FB objavami, pa tudi maili in klici… Bilo jih je ogromno!

A pismo ene babice in njene zgodbe me je resnično prevzelo in ganilo. Zaradi njenih besed sem se odločila, da organiziram piknik modernih babic!

Tega dne ne bom tako zlahka pozabila, saj je odločitev padla naenkrat. S solzami v očeh je skozi moje misli pripotovala ideja o snidenju, objemu, toplih besedah… Vedela sem, da želim le eno – združiti babice in jim pričarati nepozaben dan. Veselila sem se kot majhen otrok, ki je stopil v »velike škornje« s katerimi mora začrtano pot tudi prehoditi in izpeljati.

A vendar, kje naj sploh začnem? Kako se sama lotiti organizacije, če pa še tako velikega dogodka nisem nikoli izpeljala? Ali bom kos vsem morebitnim težavam, ki se lahko pojavijo? Ali bom zmogla poravnati vse nastale stroške, ki so lahko precej visoki? Ali bom sploh uspela izpeljati srečanje, ki sem ga imela v glavi? Vprašanj je bilo ogromno, a vendar, tudi cilj je bil jasen.

Ko sem tistega večera zapisala objavo o srečanju modernih babic, je bil odziv neverjeten. Ogromno babic se je navdušilo nad idejo, zato sem z veseljem poprijela za delo in se v uvodu lotila iskanja lokacije. Kje, kako in kdaj izpeljati dogodek, da bo večini babic ugajalo? Res je, da vsem nikoli ne moremo stopiti naproti, saj smo z različnih koncev Slovenije in hkrati drugače misleče.

Po drugi objavi glede piknika modernih babic sem se smejala do ušes in hkrati držala za glavo. Potrebno bo poiskati lokacijo, kjer lokal v primeru slabega vremena sprejme vsaj 150 ljudi! Ko sem sedla za računalnik in brskala po spletu, kateri lokal je po eni strani tako velik a hkrati ugoden, me je začelo skrbeti. Že tistega večera sem po opravljenih telefonskih klicih zaznala, da delo niti slučajno ne bo tako lahko.

Na trenutke sem pomislila, da sem se z idejo prenaglila…

Okolica Celja, ki je nekako središče Slovenije, se mi je zdela primerna, a vendar primernega prostora »nobenega«. Po nešteto opravljenih klicih pa mi je končno uspelo rezervirati prostor, kjer se je piknik odvijal. Hkrati sem se začela dogovarjati za prehrano, ki bi odgovarjala tako denarnici kot okusu. Po prvem obisku lokacije, katera me je resnično prevzela, sem bila srečna, kot že dolgo ne. Izpeljala bom dogodek, ki bo pustil pečat vsem nam in katerega se bomo spominjale še leta in leta. Torej, delo se je začelo.

A vendar, misli so me begale… Kaj bomo počele? Kaj se bomo pogovarjale? Kje in kako bomo začele? A moram kaj povedati?

Vzela sem list papirja in začela nizati ideje, ki so mi tistega trenutka prišle na um. Pisala sem, risala, računala in skicirala sem si celoten dogodek. In že ko sem bila prepričana, da je začetek zelo uspešen, sem se začela ustrahovati, da piknik ne bo tak, kot sem si ga zamislila. Straha je bilo preveč, zato sem tistega večera zavrgla papir in si zadala nalogo, da z idejami nadaljujem naslednje dni.

Moj namen ni bil samo srečanje babic, cilj je bil nekaj več. Zadovoljiti in osrečiti prav vsako…

Prav zaradi tega sem ure in ure presedala za računalnikom, pisala dopise, vabila, iskala sponzorje, glasbenike, podpisovala pogodbe gostinskih storitev, pogodbe o stvaritvi avtorskega dela, združenje SAZAS, nabavljala material in se dogovarjala z izvajalkami delavnic. Dnevi so bili tistega časa zame veliko prekratki. Čeprav se sliši še tako enostavno, pa vsekakor  ni bilo tako.

Ko sem na dogodku opazila prve zadovoljne babice prihajati proti prizorišču dogajanja, se je v meni prebudila tista iskrica veselja, ki mi je za trenutek dala upanje, da se piknik modernih babic izpelje tako, kot sem si želela.

Besede so kar stekle in priznati moram, da se je piknik odvil boljše, kot sem pričakovala.

Celo vreme, ki je bilo več kot en mesec pred piknikom deževno, se je tisti dan čudežno popravilo! Sijalo je sonce in kot naročeno, je bil naslednji dan spet dež. Sploh nisem mogla verjeti… A ni bilo sonce samo na nebu, temveč v srcih prav vsake, ki je tega dne stopila v družbo enako mislečih. Tam smo bile zato, da se imamo lepo, da se nasmejimo, družimo, si izmenjujemo mnenja, ideje, fotografije, sadike,… in da nam dan kot je ta, ostane v trajnem spominu. Bilo je nepozabno!

Prav zaradi teh čudovitih trenutkov, ki smo jih preživele skupaj, ob plesu, jedači, pijači, delu, podajanju znanj in kramljanju, se bomo babice letos znova srečale v Slovenskih Konjicah, v čudoviti dvorani pod goro, kjer si bomo lahko ob plesu, hrani, zabavi in igri, privoščile še organiziran sprehod na grad. Presenečenje dneva in točno lokacijo pa vam bom zaupala prav kmalu. J

V upanju, da trenutna epidemija koronavirusa mine v najkrajšem možnem času, se 13. junija 2020, ob 11.00 ponovno snidemo!

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca