In se je začelo… Dopolnil je šele tri mesece, že sem začela poslušati očitke, kako sem pametna, kako vse vem, kako čudne stvari so nas učili pred dvajsetimi leti, kako sem staromodna, kakšne neumnosti govorim in še in še bi lahko naštevala.
Ko sem bila še sama mamica majhni Anji, se je vse zdelo tako enostavno in razumljivo. Že v času nosečnosti so nas v materinski šoli učili kako previjati dojenčka, kako in koliko ga hraniti, kdaj k dojenju dodajati čaj ali vodo, kdaj začeti z gosto prehrano, kako negovati vneto ritko… Verjeli smo v to, kar so nas naučili in rečem lahko, da ni bilo nič novega ali drugačnega od tega, kar smo pravzaprav prevzeli že od svojih staršev.
In kaj zdaj? Saj več ne vem, si vse sproti le izmišljujejo ali se je življenje v teh letih res toliko spremenilo, da so sodobne ugotovitve drugačne?
Še preden je Anja povila svojega prvega sinčka in mojega zlatega vnučka, sva se dogovorili, da se v vzgojo ne bom vmešavala. In se tudi ne bom. Pa vendar…
Ko je prišla iz porodnišnice, sem bila popolnoma vzhičena in takrat se je začelo. Prvo previjanje Liama…
»Anja pazi na nogice! Anja obrni pleničko! Anja pazi glavico! Anja temeljito očisti ritko! In glej, da jo dobro in na debelo namažeš !« Vse te besede so letele iz mojih ust, kot bi bila plačana, da veliko govorim. No, saj za babice je baje značilno, da smo gostobesedne.J
P.S. Samo da omenim, ali ste vedeli, da v porodnišnicah sedaj novopečene mamice učijo, da ritk ob previjanju ni potrebno mazati?
Anja, ki je po naravi zelo mirna, dobrosrčna, omikana, vljudna, … je bila takrat modro tiho. Nato je sledil jok Liama… »Anja, Liam je lačen!« »Ne mami, Liam je jedel pred eno uro!« »Anja, potem pa je žejen!« »Potrebno je skuhati čaj!« Še zmeraj je jezo zadrževala v sebi, vse dokler bi lahko celo rekla, da ji je »počil film«, ko sem jo utrujala, da ga najbrž boli trebušček, zaradi teh čudnih ozkih hlačk, ki jih oblači ubogemu otroku.
Liama je takrat posadila Mitju v naročje, me prijela za roko in ponudila stol ob mizi. »Mami, prosim sedi!« Vsa z začudenjem sem sedla poleg Anje in z zanimanjem opazovala njen vznemirjen obraz, ki je buljil vame.
»Draga mami. Od tega trenutka dalje ti sporočam, da sem postala tudi sama mamica in te iz srca prosim, da se v moj način vzgoje ne vmešavaš več. Na nosečniški jogi, katero sem obiskovala od drugega meseca nosečnosti dalje in tudi v šoli za starše so nas naučili vse; kako otroka previjati, oblačiti, kdaj ga hraniti in kako ga pestovati. Ko prideš na obisk, pridi na obisk. Brez pametovanja lahko pocarkljaš Liama in namesto ”soljenja pameti” pomiješ posodo ali pa pospraviš, kar meni ni uspelo.«
No, takrat sem izvedela, da po novem ali celo starem, dojenčku ne dodajajo nobene tekočine, saj vse kar potrebuje za preživetje, dobi ob dojenju. S tem se seveda strinjam, ampak da je narobe dodati žličko čaja na dan, to me je pa presenetilo. Prav tako me je podučila, da ne drži, da je otrok žejen, ko ima vdolbino na glavici (priznam, da sem presenečena kako se je človeštvo spremenilo v teh dobrih 20ih letih 😊), da ob previjanju ritke ni potrebno mazati in tako naprej.
Zdaj pa res več ne vem, ali sem tako starokopitna, kot mi pravi Anja, ali je preteklo res že toliko let, da je medicina tako napredovala, ali pa sem samo čudna, da imam takšno znanje in očitno tudi čudne misli.
Ko sem odhajala iz njunega doma, sem obžalovala vse vsiljive besede, s katerimi sem vznemirila Anjo. A vendar, ne morem si pomagati, da ne povem tisto, kar vem in čutim, da je dobro, saj sem zmeraj delala samo to, v kar sem bila prepričana, da ne škodujem drugim. Pa saj tudi Anja ve, da je vso to ‘blebetanje’ pravzaprav povezano z mojo skrbjo, da bo vse v redu in z ljubeznijo do mojega vnučka.
Aja, posodo pa tako ali tako zmeraj umijem, pred tem pa še kaj dobrega skuham. 😊
Do naslednjič,
vaša Moderna babi Mojca
