10. FEBRUAR 2018

Priprave na abraham so bile v polnem teku. Lahko bi celo rekla, da je bilo vse »perajt«, če bi ponoči slučajno dobila nenapovedan obisk. 🙂 Res je, da me je sodelavka obvestila, da se morda zjutraj oglasijo in nazdravijo mojim letom, vendar toliko ljudi, kot sem jih gostila že ob polnoči na svoj 50.ti rojstni dan, si niti v sanjah nisem predstavljala.

Komaj sem legla v posteljo, že sem slišala nekakšno nežno šepetanje pred hišo. Najprej sem pomislila na sosede, a ko je točno ob polnoči pozvonilo, sem vedela, da se motim. Bila sem presenečena, vzhičena in hvaležna, da so se ljudje prišli veseliti z menoj. Bilo je res nekaj posebnega…

Ob pogledu na vesele obraze pred vhodnimi vrati so se mi zarosile oči. Med petjem pesmi vse najboljše so vstopili v hišo, veselje in kramljanje pa se je ob obloženi mizi nadaljevalo vse do četrte ure zjutraj.  Ko sem proti jutru znova legla v posteljo dolgo nisem mogla zaspati. Slika noči, ki je bila še kako sveža in vesela, mi je znova in znova risala nasmeh na obraz. Sorodniki in prijatelji mi pomenijo zares največ in srečna sem, da imam ob sebi ljudi, ki me imajo tako radi.

Moje rojstnodnevno jutro je bilo precej naporno. Lahko bi celo rekla, da tudi žalostno. Ker je bila noč tako vesela, sem pričakovala, da bo dan še lepši. Vendar se je dogajalo nekaj čudnega… Kogarkoli sem povabila k sebi na praznovanje, vsak je imel izgovor, zakaj ga ne bo. Prav neverjetno je bilo, kako izvirna opravičila so našli, takšna, da sem jim na koncu tudi verjela.

Andrej, ki mi v življenju pomeni zelo veliko in me pogosto razvaja s presenečenji, me je hitro potolažil in rekel, da me povabi na večerjo. Kam, pa je bilo seveda znova, kot vsako leto, veliko presenečenje. Ker sem po naravi izredno radovedna, je imel z menoj tistega dne obilico težav. Navodilo je bilo samo eno. »Uredi se, ker greva v zelo lep in nov lokal z živo glasbo!« Nekako nisem verjela, kar sem slišala, še danes ne vem zakaj. Nisem se posebej uredila in na vse to nisem polagala posebne pozornosti. Najbrž je bilo krivo moje razpoloženje, da na moj praznik nisem prejela niti enega obiska.

Bližal se je čas odhoda na večerjo, ko me je Andrej znova opozoril, da se je potrebno obleči. Jaz sem še zmeraj v trenerki na kavču klepetala z Anjo, da naj bo previdna na cesti, saj je morala nujno na sestanek v Ljubljano. Niti za trenutek nisem pomislila, da je vse to igra. Tudi Anja, ki je bila na drugi strani telefonske linije, me je pregovarjala, naj se vendarle oblečem in razveselim sebe ter Andreja in naj večer preživiva kar se da lepo.

Ko sem stala pred vrati oblečena in naličena po svojih zmožnostih, me Andrej ustavi in reče: »Draga moja, danes imam posebno željo. Veš, da te imam neskončno rad, zato želim, da ustrežeš samo eni moji želji. V avtomobilu si boš zavezala oči, ker imam zate pripravljeno posebno presenečenje. Želim, da dokler ne stopiš v lokal, ne izveš kje se nahajaš.«

Najprej sem mislila da se heca, a ko sem opazila šal v roki sem vedela, da misli še kako resno. Globoko sem zadihala in prvič v življenju ugodila tej zanimivi želji. Priznam, da mi je bilo vse skupaj zelo neokusno in niti malo povšeči. Vendar ker vem, kako zelo me ima rad, sem želji ugodila.

Pot je bila dolga. Vmes sem hvala bogu malo zadremala, saj je bila noč popolnoma neprespana. Saj vidite na zgornji fotografiji… 🙂 Ko me je Andrej prebudil z besedami, da sva prispela na cilj, sem se malce spočita začela veseliti tega večera, saj sem čutila, da bo nekaj posebnega. Zamišljala sem si predvsem romantično večerjo s svečami, rdečim prtom, živo glasbo… Skoraj se nisem zmotila, a bilo je še boljše in še lepše.

Ko sem stopila iz avtomobila, sem imela oči še zmeraj zavezane. Vse je bilo tako tiho, da me je postalo strah in v tistem trenutku sem se spraševala, če Andreju res zaupam tako zelo, kot sem mislila, da mu…

Stisnil me je k sebi in rekel: »Draga moja, to bo samo tvoj večer!«

Stopicala sva skozi gostilno in vse je bilo začudeno tiho. Kar nisem se mogla sprostiti, kajti Andrej je doma govoril, da greva v novi lokal z živo glasbo. Nekako sem pričakovala hrup in vonj po novem. Ko sva stopila v dvorano, se je čas ustavil. Znova me je postalo strah. Še zmeraj me je držal ob sebi in počasi odvijal šal izza mojih oči…

Pojavila se je glasba, pred menoj pa ljudje, kateri mi v življenju pomenijo največ. Vsi, s katerimi sem čez dan govorila po telefonu, jih neupešno vabila k sebi, vsi, za katere bi si želela, da so z menoj na moj veliki prazik. Oblile so me solze sreče, ki se kar niso želele posloviti skozi vso noč. Bilo je kot v filmu, le še lepše in bolj pristno.

Anja je bila tista, ki je tako skrbno načrtovala in skrivala najlepše darilo, kar sem jih kadarkoli prejela. Zabava presenečenja! Še danes ne morem verjeti, da je ves plan tako filmsko uspel, da se prav nobeden ni zagovoril in da so vsi tako zelo sodelovali. Priznam, da tistega dne niti za kanček nisem posumila, da se bo kaj takšnega zgodilo.

Ko danes gledam lanske fotografije in videje, se še zmeraj razjočem, tako od veselja, kot od smeha. Obljubim, da bom video v prihodnjih dneh delila tudi z vami! Vse to, kar mi je Anja z družino in prijatelji pripravila, mi daje potrditev, da me imajo iskreno radi, za Anjo pa verjamem, da bi zame naredila prav vse. Z veseljem in ponosom pa lahko sama povem, da je Anja ena in edina. Moje srce in moja duša.

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca