Ko sva se z Anjo pred dobrim mesecem dni pogovarjale o varnosti v cestnem prometu, me je  občasno spreletaval strah ob misli, kaj vse se lahko zgodi med vožnjo proti domu. Pot, po kateri se dnevno vozi tudi Anja, kjer vozniki pogosto divjajo z neverjetno hitrostjo, kjer je lahko samo ena majhna napaka usodna, je dala tudi Anji misliti, da je sedaj, ko je mamica, potrebno nekaj postoriti.

Zaradi svoje in predvsem varnosti Liama, se je odločila zamenjati avto, saj je bil njen stari že potreben lepotnih popravkov. Vsa zadovoljna se je nekaj dni po nakupu, z Liamom podala na prvo daljšo vožnjo v Prekmurje na družinsko kosilo.   Ob vsakodnevnem kontaktu, ki ga imava z Anjo, mi je z žarom veselja pripovedovala, kako srečna in zadovoljna je s svojim novim avtomobilom in s tem, da se oba z otrokom v njem počutita prijetno in predvsem varno.

 

Vse dokler…

me je minuto pred zvonenjem telefona zbodlo v prsih in oblila slabost, ki me je držala  še  nekaj časa.  Vsa vznemirjena, ker vzroka nisem poznala, sem sedla na stol in v skrbeh razmišljala, kaj se dogaja.

Nato je zazvonil telefon. Ker me po navadi v službenem času ne kliče noben, me je hitro spreletel občutek strahu, da nekaj ni v redu. Misli so mi v tistih sekundah izrisale najslabšo sliko, ki sem si jo lahko sploh predstavljala. Bil je Mitja, moj zet. Ves v strahu in obupni žalosti pove, da je Anja doživela prometno nesrečo. Še danes ne vem, kaj vse se mi je v tistem trenutku dogajalo v glavi.   Občutki nemoči ob poslušanju te grozovite pripovedi, so bili tako izraziti, da se z besedami tega ne da opisati.

Čeprav mi je kmalu za tem povedal, da je z Anjo vse dobro, so bile moje misli še zmeraj zbegane. V besedah Mitje je nekaj še manjkalo. Tistega trenutka nisem vedela natančno kaj, zato sem nenehno spraševala, kaj se dogaja.

Slika se mi je odprla. Liam? Kje je? Kako je z njim?

Ko pomislim na ta telefonski pogovor lahko priznam, da se določenih dogodkov tistega dne nikakor več ne spomnim, kaj šele, da bi vedela, o čem sem govorila. Vse je namreč teklo spontano, kot v težkih sanjah. Po pripovedovanju Mitje, lahko danes z gotovostjo trdim, da je bil moj govor paničen, obsojajoč in kričeč, kar mi ni podobno.

Takoj po pogovoru sem v službi poiskala nadomeščanje, sedla v avto in se z vso vnemo odpeljala proti Mariboru. Misli, ki so mi rojile po glavi, so mi vso pot izlivale solze, kajti neprestano sem si predstavljala kako huje bi se prometna nesreča lahko končala, če bi v avtomobilu sedel še Liam, saj je v Anjin avtomobil trčil voznik s hitrostjo več kot 70 kilometrov na uro.

Ko sem po skoraj uri vožnje prispela na kraj dogodka, je tam še zmeraj stal policijski avtomobil in kupi pločevine, ki so ležali ob cesti. Ob pogledu na oba razbita avtomobila, sem se zahvalila vsem dobro mislečim, ki so doprinesli srečo v tej grozoviti nesreči. Babica, ki je na kraj dogodka prispela že pred menoj, je pazila na Liama, katerega skrb sem kasneje prevzela jaz. Anja je bila v tem času še na preiskavah v UKC Maribor. Po večurnem čakanju na rezultate preiskav, sta z Mitjem končno prišla domov. Anjo sem objela in z bolečino v srcu izrazila željo po čimhitrejšem okrevanju in boljšemu počutju ob tej nezgodi.

Misel, ki mi je ostala naslikana v možganih je bila, da se je vseeno zgodila sreča v nesreči, kajti varnostna kletka njenega novega avtomobila je bila sedaj veliko varnejša od stare, zato je  zagotovo omilila trk ter ublažila Anjine poškodbe. Za trenutek sem ujela Anjino žalost ob pogledu na njen popolnoma uničen, nov avtomobil, a hkrati hvaležnost, da se je nesreča srečno končala za oba udeleženca v prometu, najbolj pa za to, da je bila v avtomobilu sama.

Povezanost z Anjo, ki sem jo čutila tik preden sem se oglasila na telefon me je ponovno prepričala, da je vez med starši in otroci lahko tudi metafizična in nepojasnljiva. Enako, kot so to že pripovedovali mnogi s podobno izkušnjo.

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca