”Spominjam se, kako mi je mami zmeraj govorila, da bom razumela šele takrat, ko bom sama imela otroke. In veste kaj? Imela je prav (zopet). Nekaj čarobnega se je zgodilo, ko sem postala mamica. Sedaj razumem.

Čeprav z nogami na trdnih tleh, sem bila še eno leto nazaj (popolnoma) drug človek. Prepričana, da želim prepotovati še cel svet, preden bom pripravljena na naslednji korak. Dokončati magistrsko nalogo, obiskati še 1001 seminar doma in v tujini, se zabavati s prijatelji, biti spontana in ‘na free’. V želji delati še več in ustvariti še eno podjetje, preden si bom vzela čas, za ustvarjanje novega življenja.

A se je zgodilo. S kančkom slabe vesti lahko priznam, da sem na začetku nosečnosti, čeprav vzhičena ob dogodku, ves čas ponavljala, da se nama je ‘ponesrečilo’.

Mami je bila tista, ki je izvedela prva – ok, druga. Pravzaprav tretja, če štejem še sebe. 😊 Bila je tako srečna, žarela je kot sonce in njene čudovite, velike, modre oči, so se ji iskrile do neba in nazaj. Ne verjamem, da bi jo lahko katerakoli druga stvar na tem svetu takrat osrečila bolj. Ob vsem veselju, ki ga je razkazovala, takrat kljub šoku in strahu pred neznanim in nenačrtovanim, tudi sama nisem mogla ostala ravnodušna.

S svojimi besedami me je prepričala, da bo svet počakal name. Da bodo vsa potovanja postala še lepša. Da bo od zdaj naprej, zlata mivka na plaži katera mi je zmeraj bila sicer lepa, a samoumevna, dobila popolnoma nov pomen, ko bo s svojimi majhnimi nogicami vanjo zaril on, moj sin, in prvič občutil tisti topel pesek med majhnimi, drobnimi prstki.

Da bo morje naenkrat še lepše, modre barve, ko bo v njem z nagajivim nasmehom čofotal on. Da bo tudi vsak preprost dan lepši, pa čeprav bo vreme mračno, sivo ali deževno. Vsak kamen, katerega se bo dotaknil moj ‘mali’, bo nosil svojo zgodbo. Obljubila mi je, da bo čas tudi za vse ostalo, kar si še v življenju želim doseči. In četudi ga morda v resnici ne bo, mi za vse to sploh ne bo mar. Ker bom imela njega. Ker bo ON moj največji dosežek in moj cel svet.

In veste kaj, imela je prav. Zopet.

Zato mami… HVALA.

Hvala, da si mi čudež življenja predstavila še preden sem ga doživela in dojela sama.

Hvala, da si bila z menoj vsak dan moje nosečnosti, pa čeprav večkrat le samo po telefonu. Hvala, da si se veselila še bolj, kot sem pričakovala in hvala, da si svojo srečo prenašala tudi name. Hvala, da si mi svetovala iz lastnih izkušenj in Googlala, ko nisi vedela, kaj reči. Hvala mami, da si skrbela za to, da bom dobro in zdravo jedla in da si prišla vsakič, ko sem si to želela ali te potrebovala, mi skuhala in pospravila stvari, za katere jaz nisem imela časa. Hvala za vzpodbudne besede, ki si jih s tresočim, solznim, a močnim glasom izrekla po telefonu, le nekaj ur preden sem rodila. Hvala, da te je zanimala vsaka podrobnost, zaradi katerih si želela biti prepričana, da sem dobro. Hvala, da te je skrbelo. Hvala, da si bila tako srečna, ko si izvedela, da si postala babica. Hvala, da si me v bolnišnici obiskala vsak dan in mi prinesla rože, pa čeprav niso bile dovoljene. Hvala, da si mislila tudi name, čeprav je bila takrat vsa pozornost usmerjena na to majhno, drobno bitje. Hvala mami, da si poskrbela, da je bil najin prihod domov še lepši. In hvala, da si nam nevsiljivo dala priložnost, da se spoznamo in preživimo kvaliteten čas samo en z drugim.

Hvala, da ga pestuješ s toplimi rokami in pozitivno energijo in da daješ občutek varnosti, meni in njemu. Hvala za vso močno ljubezen, katero gojiš do njega. Hvala mami, da si tukaj, z mano in da hodiš ob meni, da me razumeš, mi pomagaš, svetuješ in se trudiš. Hvala, da se lahko nate zanesem kadarkoli in da si ter boš na moji strani, ne glede na situacijo in čas. Hvala, da me podpiraš v mojih odločitvah in verjameš vame.

Hvala mami, da si me naučila, kako sama biti mamica. Da si me naučila ljubiti to majhno, drobno bitje, bolj kot vse na svetu. Hvala, da si imela prav, ko si dejala, da bom življenje razumela šele takrat, ko bo novo rastlo v mojem telesu.

Ljubezen je z njim dobila nove dimenzije. Širino in globino. Ustvarila sva novo življenje. Nenačrtovano, a sedaj z največjim zadovoljstvom, cmokom v grlu in solzami sreče, ki se ta trenutek nabirajo v kotičkih mojih oči priznam, da se nama je POSREČILO.

Hvala mami, da si imela prav, ko si rekla, da bo tako zelo lepo. Hvala, da si najboljša mamica na svetu. In hvala, da si postala tako čudovita babica najinemu največjemu dosežku v življenju.”

Tvoja Anja