Končno sem spet sedla za računalnik odločena, da svoje misli po dolgem času ponovno zlijem na papir. Čas, skozi katerega sem se prebijala zadnja dva meseca je tekel zelo hitro in dogajalo se je veliko, a zmeraj je obstajal nek razlog, zakaj nisem uspela zapisati niti besede. Tudi takrat, ko sem imela čas, nisem našla prave inspiracije, kajti misli so mi neprestano begale in me odvračale od pisanja.

A dogajalo se je zelo veliko.

Priznati moram, da je bil to čas, ko mi je zmanjkalo idej in sem se počutila, kot da sem popolnoma brez navdiha. A vsemu temu vseeno pripisujem dejstvo, da sem v tem času ogromno naredila, doživela, uspela in zaključila. Prav zaradi tega, sem se verjetno izgubila v času in v svojih mislih.

Že v začetku julija sem zaključevala svoj prvenec pravljice, katero sem predstavila svojim bližnjim, za kar sem dobila tudi veliko pohval. Kmalu po njenem izidu pa sem se lotila še snemanja prve zgoščenke, saj me je pesem spremljala in navdihovala skozi vse moje življenje. Čeprav so se začeli dopusti, s svojimi mislimi v tem času nisem počivala. Veliko časa sem namenila tudi izobraževanju v socialnih in čustvenih kompetencah.

V tem času sem se začela spogledovati tudi z menjavo svojega avtomobila in tako s ponosom sedla v novi Renaultov avto. Dopust, katerega sem ga letos preživela na morju, je bil čudovit. Obiskal me je tudi Liam in skupaj sva 4 dni preživljala trenutke sreče, radosti in ljubezni. Poletni čas je bil obogaten tudi s tortami in svečkami, saj smo praznovali njegov drugi rojstni dan ter 82. rojstni dan mojega očeta.

 

A žal vse ni bilo tako lepo, kot se sliši…

V času poletja sem imela ogromno zdravstvenih težav, predvsem z žolčnimi kamni, katere sem po dobrih osmih letih morala nujno odstraniti. Vsa ta leta sem slabo počutje poskušala odpraviti z zdravo prehrano, a kamni so ostali in tako sem bila prejšnji teden urgentno prepeljana v UKC Ljubljana, kjer sem bila operirana in  po operaciji še zmeraj okrevam.  Svoje solze pa sem hkrati brisala še zaradi izgube hišnega ljubljenčka, psička Sonyja, ki mi je bil zvest kar 15 let.

Zaradi slabih dogodkov sem se začela spraševati, kaj lahko naredim sama ter kako lahko izboljšam svoje počutje? Kaj je tisto, kar bi me v danem trenutku lahko osrečilo?

Sama se rada pogovarjam s partnerjem Andrejem, ki zame zmeraj najde čas in me spodbuja k temu, da v sebi najdem dovolj moči in pozitivizma za dobro počutje. Veliko kolesariva, se sprehajava in urejava okolico okrog hiše. Včasih ni potrebno veliko. Lahko je to le kratek klepet ob kavi, na sprehodu ali izletu. Velikokrat pa je dovolj že prijazen nasmeh in topel poljub.

Ko se počutim »prazno«, pokličem ali obiščem Anjo in njeno družino, svoje starše, sestri ali prijatelje. Trenutki, ki me najbolj osrečujejo in polnijo s pozitivno energijo pa so tisti, ko prestopim prag vrtca vnuka Liama in mi z jokom sreče plane v objem ter mi prišepne »babi pisla po mene«. To so iskre sreče, ki jih ni moč izbrisati iz spomina in mi zmeraj, ko se počutim osamljeno, žalostno, brez navdiha ali nejevoljno, pričarajo nasmeh na obrazu.

Kaj je torej tisto, ki nas lahko osreči in nas dela voljne? Vredno je poznati lastne sanje, občutke, želje in potrebe. Vzdrževati je potrebno odnose, ki jih gradimo. Smisel življenja je torej vse tisto, kar nas vodi naprej ter zavedanje, da imamo ob sebi ljudi, ki nas imajo radi, ki nas spoštujejo in varujejo.

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca