Bilo je nekaj časa nazaj. Končno se je začelo lepo vreme, sončni žarki so postajali vse močnejši in iz omare sem končno lahko potegnila nekaj poletnih kosov oblačil. Sedeli smo na terasi moje hiše in se smejali norim dogodivščinam, katere smo doživeli v času mladosti. Oh, ti dobri stari časi.

Nekaj minut kasneje sem izvedela, da se je v prometni nesreči smrtno ponesrečila prijateljica daljnih sorodnikov. Nisem je poznala, pa vendar. Bila je mama. Žena. Hči. Morda tudi sestra, teta, kmalu tudi babica. Zgodba se me je dotaknila in kar nekaj dni se mi tragična vest ni hotela izbrisati iz spomina. Nekako me je pripeljala do tega, da sem razmišljala o stvareh, katere sem v svojih 51 letih spoznala že velikokrat.

Vsak človek je nekomu najpomembnejši na svetu. Vsak je individuum, nekaj posebnega. Vsak je del našega sveta, naše populacije in s svojim življenjem prispeva k razvoju sveta; morda na dober način, morda na slab. A vseeno je človek. Nekomu najpomembnejši na svetu. In nekoč ga več ne bo, kot ne bo tudi mene in tudi vas, ki to berete.

Zakaj začnemo ceniti življenje šele takrat, ko nekoga izgubimo? Zakaj nam je zdravje tako samoumevno, dokler ne zbolimo? Zakaj so naši odnosi tako površinski, dokler nekoga ne izgubimo? Zakaj ves čas govorimo o dobrih starih časih, če pa bo tudi današnji dan nekoč 20 let nazaj?

Dobri stari časi so zdaj.

Vse kar imamo, je tukaj in zdaj.

In zdaj je pravi trenutek, da skrbimo za svoje zdravje, odnose, ter cenimo življenje, takšno kakršno je. Ne rabi biti popolno, kajti popolno skoraj ne obstaja.

Sama sem velikokrat iskala srečo v napačnih stvareh. Hrepenela sem po nečem, kar ni bilo zame, dokler nisem spoznala, da je sreča v nas samih. Takrat sem resnično postala srečna. Ugotovila sem, da me drugi ne morejo osrečiti, če ne bom sama te sreče znala vpeljati v svoj vsakdan. In ugotovila sem, da življenje ne bo imelo pravega smisla, če bomo ves čas samo na nekaj čakali; čakali na jutri, na nov dan, na lepo vreme, na novo priložnost…

Stari dobri časi so zdaj.

Čez 20 let bomo gledali nazaj in se smejali dogodivščinam, ki se dogajajo danes.

Poskrbimo zase, za svoje zdravje.

Bodimo hvaležni.

Naučimo se živeti in uživati, tudi ko stvari niso takšne, kot smo želeli, da bi bile.

Moje življenje ni popolno; a je moje in rada ga imam. Cenim ga. Zdravje mi včasih ponagaja, a cenim, da imam možnost še vedno skrbeti za svoje telo in da mi še vedno omogoča vse, kar si želim. Imam službo, ki je velikokrat tudi stresna bolj kot si lahko marsikdo predstavlja, vendar cenim, da jo imam in da mi omogoča, da zaradi nje lažje in lepo živim. Imam družino, ki me podpira v vseh mojih dobrih stvareh. Imam prijatelje, ki mi pomenijo zelo veliko in ob katerih sem srečna.

Vendar moje življenje ni popolno, a moj pogled nanj je. Prav zaradi tega ga imam rada in mi je lepo. To sem spoznala že velikokrat. Vedno znova pa se ob določenih situacijah zavem, da smo le trenutek v večnosti, in ta trenutek žal ne bo trajal dolgo… kot tudi vsi ostali trenutki ne.

Zato še enkrat.

Dobri stari časi so zdaj. Ne pozabimo tega…

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca