2 letni otrok obvlada rokovanje s pametnim telefonom

Mislila sem na Liama, ki bo kmalu dopolnil že 2 leti in se spomnila na svoje otroštvo, ki je bilo nadvse zabavno. Večino prostega časa smo preživeli na cesti s prijatelji, na travnikih, po potokih in tudi v gozdu. Vedeli smo za vsako drevo, vejo in grm. Preštevali smo korake do ročno izdelanih bunkerjev, kjer smo se skrivali navideznim sovražnikom.  Poznali smo vsak košček gozda, kjer so rasle najokusnejše gobe. Prekolesarili smo mesto po dolgem in počez in lahko bi rekla – tisoč krat. Pretekli smo vse poti, na katerih smo ogulili nešteto čevljev. Ni nam bil dolgčas in staršev ni skrbelo za našo varnost. Zaupali so nam.

Tudi svojo Anjo sem vzgajala v podobni luči, vse dokler se niso pojavili računalniki, telefoni in tablice. Velikokrat sem poslušala njene očitke, ko sem ji v najstniškem obdobju stala za hrbtom in kontrolirala vsebino pisanja z njenimi prijatelji. Takrat smo se vsi začeli učiti na novo. S prihodom IKT tehnologije, se je svet začel spreminjati, s tem pa se je začelo tudi spreminjanje mišljenja naših, milenijskih otrok.

Zakaj me je sploh začel skrbeti takšen način življenja, če pa nekateri mislijo, da je vse to popolnoma normalno in zdravo? Predvsem zato, ker imam možnost opazovati otroke v njihovem odraščanju in s tem povezanim vedenjem ter razmišljanjem že skozi službene dolžnosti. Velikokrat se sprašujem, kaj vsem tem otrokom manjka? Lahko bi rekla, da nič in hkrati veliko. Kot slednje mislim predvsem na igro, ki so jo zamenjali za tisto neresnično, virtualno.

Kaj sploh otrok doživlja v igri? Otrok v igri sprošča svoje razmišljanje, domišljijo in dela predvsem tako, kot je njemu po volji. Otrok v igri uživa, saj mu je dejavnost in vsebina, katero si je izbral zelo privlačna. Igra na otroka vpliva sproščujoče in pomirjevalno, kar ga privede do tega, da pozabi na vse druge stvari in dejanja, ki se dogajajo okoli njega. Če mu je vse to omogočeno, lahko le tako izraža svoje zadovoljstvo.

Današnji otroci pa vse več posegajo po svetovnih spletnih in mobilnih aplikacijah, kar jih lahko privede tudi do odvisnosti. Pri vsem tem imajo starši poglavitno vlogo, da svojega otroka vodijo skozi čas odraščanja, ter jih usmerjajo v pravilno smer. Igre, katere smo se igrali včasih v zunanjem okolju sicer  niso bile tako dovršene kot so današnje, pa vendar so dopuščale veliko večjo ustvarjalnost in domišljijo.

Žal se premalo zavedamo, da je vsa sodobna tehnologija v ozadju naslonjena na psihologijo človeka, zato ni čudno, da k uporabi pritegne tudi vnuka Liama. Še ne dve leti star otrok zna intuitivno uporabljati daljinec za televizor in obvlada enostavno rokovanje s pametnim telefonom za dostop do otroških vsebin, ki se nahajajo na spletu. Kljub temu, da je zelo malo časa z napravami, ga le te toliko pritegnejo, da se jih sam loteva, če odrasli nismo dovolj pozorni. Sicer ga vsi usmerjamo v igro na prostem, a zdi se mi, da uporabi današnje tehnologije nekako ne moreš ubežati, lahko jo le omejiš.

Z vsem tem pisanjem ne razmišljam, da bom spremenila mlade starše in njihove otroke, ker sem prepričana, da vedo, kaj je prav in kaj ne. Poskušam samo spodbuditi razmišljanje, da igra na prostem še zmeraj v veliki meri deluje pozitivno na psihosocialen in psihomotoričen razvoj – vpliva na koncentracijo, čustva, komunikacijo, jezikovne sposobnosti, motorične spretnosti…

Današnji otroci žal niso imuni na tehnologijo, ki jih obkroža, zato je potreben preudaren razmislek, koliko tega vnesti v njihov vsakdan.

 

Do naslednjič,

Moderna babi

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja