Rada grem, a še raje se vrnem

Čeprav imam od vseh letnih časov najraje poletje, še sama ne vem, zakaj me vse bolj in bolj vleče v skandinavske države, kjer so poletja vse prej kot soparna in vroča, kot pri nas.

Pa grem od začetka…

Po prihodu na zagrebško letališče sem si najprej privoščila jutranjo kavico, saj sem imela do vzleta še dobri dve uri časa. Ko sem uredila vse formalnosti sem sedla v lokalček s pogledom na letališko pisto. Čas je tekel kot bi mignil in že smo se vkrcavali na letalo. Ob pogledu nanj me je zbadalo v prsih, kajti pričakovala sem, da bom na sever poletela z nekoliko večjim letalom. 🙂 Sedež ob oknu mi je omogočil pogled na vsak premik letala in prav tu sem se (na srečo) počutila prijetno. Pogledi na kopno so hitro minili in že se je na obzorju kazalo morje, s čemer sem dobila potrditev, da prihajamo počasi na polotok vzhodno od Baltskega morja.

                                                                    Zagrebško letališče

Pristanek je bil zaradi nepravilnega gibanja zraka ter vetra rahlo turbolenten, a kljub rahli paniki na letalu se je moja pustolovščina šele pričela.

Danska je takšna, kot sem si jo predstavljala.

Ker imam v sebi še dokaj veliko otroškega temperamenta, sem si že prvi dan privoščila zabaviščni park Tivoli, ki velja za eno največjih atrakcij Copenhagna in je odprt že od davnega leta 1843. Park letno obišče skoraj pet milijonov ljudi vseh starosti. Priznam, da sama že dolgo nisem bila tako »neumna«, kajti moje nagajivo obnašanje je bilo vse prej kot od zrele odrasle osebe. 🙂

                                                                       Park Tivoli

Dan se je počasi povesil v večer, vendar tega občutka enostavno nisem imela. Nebo, ki je še ob deseti uri zvečer svetlo, me je precej begalo, saj enostavno nisem mogla zaspati.

Bila je noč, katere ni bilo.

                                                       Pogled iz hotelske sobe ob 22.36

Vse dni mojega bivanja na Danskem sem opazovala zgradbe in pokrajino ter občudovala ljudi, ki so bili zmeraj nasmejani, dobre volje in ob vsakem trenutku pripravljeni pomagati. Očitno je res, da so Danci najbolj srečen narod na svetu…

Trenutek, ki bo meni – učiteljici, iz potovanja za zmeraj ostal v spominu je vezan na vzgojo;

Zgodilo se je na avtobusu – ob prometni cesti na avtobusni postaji.

Avtobus se je ustavil in nanj so stopili otroci stari od dveh do štirih let z dvema spremljevalcema. Resnično nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem videla te majhne otročke stopicati po avtobusu, povsem samostojni tudi takrat, ko je šofer, kot prava “kamikaza”, že speljal. Ker so bile stopnice na avtobusu previsoke so se vzpenjali nanj kar po vseh štirih. Vsak malček si je poiskal svoj sedež in tiho opazoval svojega spremljevalca. Ko je bil čas izstopa iz avtobusa so posamično stopicali iz te gromozanske gmote pleha in objeti čakali na postaji vse dokler ni izstopil zadnji otrok. Resnično so se mi prikradle solze v oči, ko sem videla ta majcena ubogljiva bitjeca, kako vestno sledijo navodilom njihovih spremljevalcev in kako brez dodatnih navodil opravijo vse svoje dolžnosti. Le kako jim to uspeva????

Posebnost danske prestolnice so kolesa. Teh je resnično ogromno. Ob vsaki zgradbi, na vsakem vogalu, … skoraj vsak Danec se vozi s kolesom – vendar brez čelade. Najsi bo mlad ali nekoliko manj mlad.  Koles je toliko, da so si Danci celo omislili kolesarnice v nivojih.

                                                           Mesto diha s kolesarji

Čeprav sem se sama po mestu vozila z avtobusom, ki je eno najboljših prevoznih sredstev – saj so Uberja ukinili, taksi pa je precej drag, sem veliko tudi prepešačila. Še dobro, da sem imela poseben potovalni kovček samo za obuvala, saj sem vsak drugi dan zaradi lepega sončnega vremena in posledično vročine, morala obuvala menjavati.

Res je, da sem si s seboj vzela tudi modna obuvala za fotografiranje, vendar sem ob pogledih na vse ljudi, ki so bili obuti v športne copate, na petke popolnoma pozabila.

 

 

Danska posebnost niso samo kolesa, opečne zgradbe, zgodovinska pestrost, hiše na vodi in dansko pivo, ki ga pridelujejo že skoraj 5000 let, posebnost so tudi vetrne elektrarne, ki so leta 2017 pokrile skoraj 44% vseh potreb po elektriki v državi.

 

                                                                   Veterne elektrarne

Mesto ob morju ima številne pomole tako za druženje, kot za sprehode, kateri pa ne glede na višino niso zaščiteni z ograjo. Včasih sem imela kar slab občutek, saj mi je bilo nekoliko neprijetno hoditi ob kanalih, ki so bili ponekod globoki tudi okrog 5 metrov.

 

                                                                            Nyhavn

Ker se je vsakodnevna pustolovščina hitro prevesila v popoldan, sem si seveda privoščila tudi večerjo. Naj omenim samo to, da je hrana na Danskem zelo draga. Prav zaradi tega, sem bila precej skromna pri izbiri, kajti dnevni limit nisem želela preseči.

A vseeno…

Dansko prestolnico sem si iz prebrane literature predstavljala nekoliko drugače. Zmeraj sem imela nekakšno predstavo domačnosti, zelene pokrajine in posebne arhitekture, ki bi krasile pročelje zgradb.  A že ob vstopu v Copenhagen sem dobila občutek, da sem prišla v eno veliko gradbišče. Na vsaki ulici, ob skoraj vsaki zgradbi stojijo stroji, kupi vreč in kamioni, ki neprestano odvažajo material iz ali na gradbišče.

Upam, da sem naletela le na čas sprememb, ki ga Danci želijo ovekovečiti…

Copenhagen mi je s pogledom na pristne in iskrene ljudje ter nenavadno dolge dneve ostal vsekakor v lepem spominu, vendar moram priznati, da se zaradi vseh strojev, kamionov in gradbišč, tja ne bi vrnila. Morda le na podeželje Danske, ki je baje zelo slikovita.

 

                                                  Značilni Churros s sladoledom in čokolado

Ko so se moje počitnice na Danskem končale sem pot nadaljevala proti Švedski. Tja sem se peljala z avtobusom in velikim trajektom preko Helsingborga, kjer sem spoznala šoferja iz Maribora, sicer živečega v Nemčiji. Pa kako majhen je ta svet…:)

In Švedska… O, tja pa bi se z veseljem vrnila!

 

                                               Na trajektu proti Helsingborgu – Švedska

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja