Najboljši prijatelji imajo štiri tačke

Če bi se spominjala svojega zgodnjega odraščanja, bi verjetno takoj zapisala, da so bili moji prvi kriki oziroma oglašanje prav živalski. Ljubezen do živali sem verjetno že čutila v trebuhu svoje mami, katera je prav tako gojila veliko ljubezen do njih. S tem sem rasla in odraščala.

 

                                                               Jaz kot majhna deklica…

 

Pri omi, ki je imela doma kmetijo, so bile živali moja velika družba. Vsak piščanček, mucka, kužki, telički, zajčki, … so takrat v meni vzbujali tisto čudovito ljubezen, katero gojim do živali še danes. Ko gledam svoj album, lahko povem, da sem skoraj na vseh fotografijah slikana z živaljo. Komaj sem shodila, že sem lovila peteline, kokoši in tudi pave. Včasih se vprašam, če sem morda bila v prejšnjem življenju žival..

 

                                                                         Moja ljubezen…

 

Začela sem hoditi v šolo, kjer smo imeli možnost varčevanja svojega računa. Tisti čas, je bilo za nas to nekaj posebnega. Še danes se spominjam slogana, ki smo ga tako zavzeto ponavljali: »Kar ne porabiš danes, privarčuješ za jutri!« Tega smo se vsi držali, saj smo dnevno lahko prinašali kovance na svoj račun. Učiteljica, ki je tako vestno skrbela za naš denar, me je večkrat pohvalila, kako pridno varčujem in niti na koncu šolskega leta tega denarja ne dvignem.

Samo jaz sem vedela, kakšen je moj plan… 🙂  

 

                                                      Jaz in Dina – moja največja sreča

 

Pri mojih osmih letih, sem končno spoznala, kaj pomeni odgovornost…

Še danes pomnim, da sva z atijem ležala na postelji in si ogledovala male oglase. Ker sem bila še tako majhna in je moje branje bilo nekoliko slabše in nezavedno, mi je oglase moral brati ati na glas. Zasledila sva besedilo, ki je mene dvignilo na noge. »Prodajajo se kužki, pasme jazbečar«. Moj jok in prigovarjanje, da si te kužke greva ogledat, je popustil vztrajnosti.

Že ob prihodu v stanovanje, kjer je bilo kar nekaj teh čudovitih malih jazbečarjev, sem se v psičko, ki je takoj pritekla v moj objem, na prvi pogled zaljubila. Kar nisem in nisem mogla zapustiti tistega stanovanja brez psičke. Ker starši niso imeli dovolj denarja, da bi si lahko ob treh otrocih privoščili še psa, sem brez vednosti staršev, naslednji dan izpeljala plan, ki sem ga imela v mislih že od vključitve v šolo. Iz šolske hranilnice sem dvignila ves privarčevan denar in ga prinesla domov. Mami in ati, sta bila precej presenečena, da sem v dveh letih lahko privarčevala toliko, da si s tem denarjem lahko kupim kužka. Zaradi izredne želje in ljubezni do psa, sta popustila mojemu pritisku.

Še isti dan, je psička dobila svoje ime. Bila je Dina.

 

                                                                          Ati in Dina

 

Ta ljubka psička, ki smo jo imeli vsi neskončno radi, je bila tako razvajena, da je kljub svoji postelji, spala pri nas, hodila z nami na dopuste, izlete, se vozila s čolnom po morju, spala po hotelih, sedela v avtomobilu na prvih sedežih, jedla hrano, ki jo je pripravila mami ter uživala vso svobodo, ki smo ji jo nudili.

Bila je zelo družabna in tudi precej navihana. V bloku, kjer smo živeli, se je vsakodnevno ustavljala pri sosedih, lajala pred vrati, dokler ni dobila nagrade – kos klobase. Bila je atrakcija našega bloka. Razvajena, samosvoja, pametna in precej iznajdljiva. To je bila naša Dina.

 

                                                                     Dina dva…

 

Z Dino, ki je dočakala častitljivih skoraj 17 let, je živela tudi moja Anja. Po smrti naše Dine, ki je do danes nismo pozabili, smo se znova odločili za novega psa. Tako je Anja, že od svoje rane mladosti sprejemala odgovornost in skrb do živali, katera se je v vseh letih obrestovala do te mere, da je znala sama zakorakati v svoje življenje in sprejemati odločitve, ki so dobre le zanj.

Vso ljubezen do živali, sedaj prenaša na svojega Liama, katerega že od rojstva naprej spremlja prikupna psička Nelly, ki je hkrati član njihove družine.

 

                                                                        Liam in Nelly

 

Ker je dokazano, da je pasja družba še kako pomembna za psihofizično zdravje ljudi, sem prepričana, da bom tako jaz, kot moja družina živela še naprej v družbi živali, katere znajo s svojo pozitivno energijo in čutom do svojih bližnjih razveseliti naš vsak dan.

V svojem domu imata mami in ati že deseto leto svojega četrtega psa jazbečarja, kateri ju vzdržuje pri kondiciji, volji, moči, zdravju in predvsem neizmerni ljubezni. Moj dom pa je poln treh pasjih laježev, ki skrbno spremljajo vsak moj korak, voljo in pristen odnos do narave, kateri nam v življenju pomeni ogromno. Gibanja in ljubezni, ki so jih deležni moji trije ljubljenčki, imajo na pretek.

 

                                         Sony (14 let), Nelly (3 leta), Ruby (10 let), Missy (8 let)

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja