Oh, ta moja frizura

Moji lasje so bili zmeraj svetli, tanki in ravni kot špageti. S tem sem imela zmeraj težave… Vsakodnevno navijanje s figaro in oblikovanje pričeske, mi je povzročalo skrbi, ki jih kot najstnica ni bilo konca. “Afroluk” trajne so bile tistega časa »IN«. No, ko pa sem sama mamici težila o novi pričeski in češ, da imajo vse moje sošolke že trajno, je le popustila pritisku in me peljala k frizerki. Ne samo, da sem do frizerke hodila dobro uro, bila je še neizmerna vročina, katero pomnim še danes. Vendar, ni mi bilo težko, saj sem vedela, da bom končno dobila tisto, o čemer sem zmeraj sanjala – skodrane lase.

In glej ga zlomka. Ko je bil ves proces zaključen in lasje posušeni, me je skoraj kap. Skodrana kot ovca, z oranžnim odtenkom, me je minilo za naprej in za nazaj. Tistega trenutka si resnično nisem želela doživeti. Ko sem hodila skozi vas, kjer so bile hiše ena zraven druge in ljudje na vseh koncih in krajih, sem se sramovala sama sebe.  Komaj sem čakala, da pridem domov in svoj novi “afroluk” oblikujem s krtačo, kateri se je hvala bogu obrestoval. Ne vem sicer zakaj, vendar k tej frizerki nisem nikoli več hodila. Zdelo se mi je, kot da je prav ona kriva, ker je uresničila moje želje.

In pisalo se je leto ’88, ko mami nekega dne domov prinese vse možne preparate za trajno kodranje las. Takrat se je začelo. Literature o postopkih trajne, ni bilo mogoče najti nikjer. Ni bilo pametnih telefonov, ne računalnikov, kaj šele, da bi to pisalo v kakšnih revijah. Vse kar smo lahko naredili je bilo to, da smo si zapomnili postopek, ki smo ga spremljali pri frizerki.

Prvi preizkus – katastrofa!

Bil je dan pred odhodom na morje, ko sem se pakirala in vsa v ihti želela svoj videz ovekovečiti. Sestra, ki je bila leto dni starejša od mene, se je delala, kot da je frizerka.  Lesene navijalke so bile hitro na moji glavi in ves kemični proces kodranja se je začel. Hvala bogu mi je na koncu s krtačo tudi oblikovala pričesko, nad čemer sem bila izredno zadovoljna. Takrat sem se odločila, da k frizerju več ne grem.

Na morju sem vsa zadovoljna tekala po plaži, se potapljala, kot da bi si želela pokazati svojo novo frizuro še ribam. Bila sem srečna, kot že dolgo ne…

… vse dokler, se naslednji dan nisem pogledala v ogledalo in opazila nekakšno spremembo. Na začetku še sploh nisem dojela, dokler nisem končala z mazanjem trepalnic. Moji lasje so bili znova ravni kot špageti. Kaaaj? Saj to ne more biti res! Sestra, ki se je delala, da obvlada navijalke in proces kodranja, je očitno v tistih dolgih treh urah nekaj izpustila. Moja želja po kodrih, se je tistega poletja izjalovila, saj sem ves čas na morju znova imela težave z oblikovanjem svoje pričeske. Ja kaj morem, bila sem mlada z željo po modi.

Hitro po teh znanih afroluk frizurah, je prišla moda beljenja las. Vsi eksperimenti, ki smo jih izvajali sami doma, so se zmeraj pokazali kot nočna mora. S sestro, s katero sva delali večina vse podobno, sva se odločili, da si kljub svetlejšemu odtenku lase še dodatno posvetliva. Prvi poizkus je bil polomija. Smeh pred ogledalom se je razlegal po celem bloku, kjer smo živeli. Naenkrat sem postala rdeča kot lisica. Beljenju in popravljanju svoje barve ni in ni bilo konca. Kaj vse bi takrat naredila, da bi končno imela frizuro, kot sem si jo želela…

Spomini na vse trenutke povezane z ‘mojo glavo’ so še kako živi.

Ko sem se preselila na svoje, sem delo opravljala kar sama pred ogledalom. Res, da sem imela včasih težave, vendar z leti sem se precej dobro lotila dela, tako da je bilo moje zadovoljstvo zmeraj zadoščeno. Saj veste, vaja dela mojstra.

A prigodam z mojimi lasmi še kar ni bilo konca. Nekega dne me je prav med barvanjem las poklicala prijateljica, s katero sva klepetali tako dolgo, da sem zamudila čas izpiranja barve. Čez nekaj dni, ko sem si znova oblikovala svojo pričesko sem ugotovila, da mi na vrhu glave rastejo novi lasje. Pa ne samo po vrhu, tudi na čelnem delu in ob straneh. Vsa zadovoljna z mislijo, da se mi lasje gostijo, sem se vseeno spomnila, da pa verjetno niso to novi lasje, temveč posledica barve, katero sem imela na glavi zagotovo več kot eno uro. Za oblikovanje pričeske z novo barvo, je bilo potrebno dodatno delo, saj sem tiste »nove laske«, ki so krasili mojo glavo, morala posebej oblikovati, da niso bili preveč opazni.

Z mojimi lasmi in frizuro imam še danes težave. Na svetel odtenek las si trajno sedaj naredim na tri ali štiri leta, tako da vsaj za nekaj časa lase lažje oblikujem in dvignem od lasišča. In odkar sem se preselila v Prekmurje iščem frizerko, ki bo obvladala moje »zahtevne« lase in oblikovala takšno pričesko, ki bi mi odgovarjala. Ko jo najdem, bom hodila na frizuro samo še k njej!

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja