Kar naredimo za otroke, naredimo za njihovo prihodnost

Bil je petek in že smo se pakirali v tisti miniaturni »pejek«, kjer smo sedeli kot v ribji konzervi. Prtljažnik, ki je bil takrat v sprednjem delu avtomobila, je bil tako natrpan, da ga je mami, ki je bila sicer precej močna in iznajdljiva, komaj zaprla. Da je bila mera polna, smo imeli še vso potrebno »kramo« med nogami, da nismo bili lačni čez vikend. No, psička, ki je imela takrat 13 kg, pa je sedela v maminem naročju, saj je zmeraj morala slediti vožnji, da ne bi slučajno kaj zamudila. 🙂

Pot, ki je trajala na vikend dobre pol ure, se je nam otrokom vlekla kot »jara kača«. Seveda, saj smo komaj čakali, da se izvlečemo iz tega majhnega avtomobila, kajti včasih smo zaradi te natrpanosti že dobili napad panike. Uf, pa kolikrat smo se sestre skregale med vožnjo.  🙂

Na vikendu, kjer smo imeli tudi stare starše in vse svoje sestrične ter bratrance, je bilo najlepše. To so spomini, ki jih ne pozabiš nikoli. Skakanje po potoku, lovljenje, nabiranje gob in najlepših cvetlic, drsanje po zamrznjenem travniku, raziskovanje gozda po dolgem in počez, smeh in vsa sreča, ki smo jo doživljali takrat, je zakoreninjena v naših srcih.

Vendar vedno ni bilo tako. Naš ati, ki je zmogel premikati gore, nas je naučil marljivih in delovnih navad. Veliko časa smo namenili tudi postavljanju brunarice, ki je krasila tisti del kraja. Zmeraj je želel imeti vse na svojem mestu. Mene, kot najmlajšo izmed sester, je vedno zaposlil tam, kjer je bil on. Še danes ne vem zakaj. Morda je v meni videl potencial ali samo tisto bistro punco, ki se je znala izmuzniti delu. Vendar kljub tistim časom, ko smo želeli izkoristiti trenutke samo za igro, lahko danes o njem govorim samo v presežkih. Naučil me je zelo veliko. Ne samo, da rada in veliko delam, znam praktično vse. Lotim se popravljanja vodovoda ali peči, polaganja parketa, brušenja in barvanja sten, vzdrževanja traktorja, menjavo stikal, zidanja … in še bi lahko naštevala. Vse to gre zahvala našemu atiju, ki je v nas dekleta vložil ogromno svojega časa, da nas je naučil preživeti. Pa čeprav občasno z dvignjenim glasom, saj smo sestre znale izkoristiti čas, da lahko pobegnemo v svoj svet. Vendar bilo je neskončno lepo.

Kako pa je danes? Anja, tako drobno in milo dekle, o kateri bi lahko nekateri rekli, da se ne zna niti dobro premikati, se loti praktično vsega. Trdim, da sem jo to naučila jaz. Bila sem ji vzgled in danes je ona moj ponos.

Tudi obrezovanja drevja se lotim.                     

Verjamem, da se vsak starš trudi svojega otroka vzgojiti v najboljšo, samostojno, odgovorno in odraslo osebo, vendar se pogosto zaradi nedoslednosti, tudi zalomi.

Ves čas, ki ga vložimo v naše otroke, se obrestuje »na daljavo«.  Čas, ki ga preživimo s svojimi otroki, je prav v zgodnjem otroštvu zelo pomemben. Razvoj otroka in njegove miselne sposobnosti, so intenzivne že v ranem otroštvu, zato je potrebno kvalitetno izkoristiti čas, ki ga preživimo z njim. Vedeti moramo, da otroke vzgajamo s svojim pozitivnim odnosom do življenja in z ustreznimi vzgojnimi prijemi. Verjamem, da se vsak starš trudi svojega otroka vzgojiti v najboljšo, samostojno, odgovorno in odraslo osebo, vendar se pogosto zaradi nedoslednosti, tudi zalomi. Čeprav je otrok še majhen, se je potrebno z njim pogovarjati, mu brati, kazati in postavljati meje. Današnji starši pa velikokrat pozabljajo, da se njihov otrok prehitro sooča z virtualnim svetom in tako posledično izgublja svoje otroštvo. Intenzivne barve, slike in zvoki otroka privabljajo k ekranu in prav zaradi tega je otrok osiromašen iger na dvorišču s sovrstniki in razvoju motoričnih spretnosti. Na podobe in asociacije, ki se ob tem porajajo v virtualnem svetu, se otrok z lahkoto privadi, vendar s  težavo odvadi. Preobsežna interakcija glede na stopnjo razvoja otroka z digitalnim svetom, spreminja razvoj možganov in tako postajajo osiveli.

Anja pri kitanju stene.

Če želimo svoje otroke naučiti odrasti, da je vreden, da je sam sposoben poskrbeti za svojo srečo, da zna reči ne, da zna odločati, da je sposoben prevzeti odgovornost in posledice, moramo »vzgojiti« najprej sebe. Pomembno je vedeti, kaj si sploh želimo, do katere meje in da postanemo otroku vzgled. Ko bomo starši okrepili svoje šibke točke, bomo otrokom lahko nudili brezpogojno ljubezen in ga s tem naučili pristnega, iskrenega in samostojnega življenja.

 

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja