Punčka moja, zdaj si na vrsti ti. Postala si mamica.

Res je, da sem stara 50 let in da je od moje porodne izkušnje minilo že 27 let, vendar so spomini na ta srečni dan še kako živi. Kot, da bi se vse skupaj dogajalo nedolgo nazaj…

Pisalo se je leto 1991. 

Vsakič, ko sem se dotaknila svojega nosečniškega trebuščka sem imela občutek, da sem se povezala s svojim dojenčkom. Mala Anja mi je v trebuhu zmeraj odgovorila; enkrat z brcami, premiki, spet drugič s kolcanjem in obrati.  Vedela sem kdaj je budna in kdaj spi. Njeno srce je bilo pod mojim in komaj sem čakala, da postanem njena mami. Občutki v prvih trenutkih po porodu so bili nepopisno lepi. Vzeti v naročje to drobceno bitje, ki je bilo del mene 9 mesecev, je bilo nekaj najlepšega.

Z mojo malo Anjo, staro le nekaj dni.

Leta, katera sem preživela kot mlada mamica, so bila moja najsrečnejša. In še zmeraj je biti prav mama moja najljubša naloga in najlepša služba. Anjo sem učila govoriti, pisati, hoditi, voziti kolo… Sedela sem v prvi vrsti na vseh njenih nastopih, jo vozila na treninge odbojke, plesa, z njo preživela vsak prosti trenutek… Kamor sem šla, je šla Anja z menoj. Želela sem si, da bo vedno vedela in imela občutek da sem tam  – zanjo. Vendar moja mala punčka je (pre)hitro odrasla. Kdaj je minilo toliko časa? Od trenutka, ko je Anja izgovorila svojo prvo besedo in do danes je minilo že 26 let in zdi se mi, kot, da včasih čas prehiteva še sam sebe.

In pisalo se je leto 2017.

Kmalu bo minilo natanko 1 leto, odkar sem izvedela, da bom postala babica. Prijetni občutki ob tem trenutku lanskega decembra so bili izredno podobni tistim, katere sem sama doživljala na začetku nosečnosti. Veselje in navdušenje nad tem, da bom postala babica, nisem mogla skriti. Moje srce je bilo nabito s tisto pozitivno energijo, z občutkom sreče in zadovoljstva. Življenje je naenkrat postalo kot pisana mavrica, ob pogledu katere ti zažarijo oči, postala sem srečna, kot že dolgo ne. Predvsem pa sem se veselila ob misli na mojo Anjo in njenega Mitja, saj sem vedela, da bo tudi zanju to najlepše darilo, ki si ga lahko želi vsaka družina.

Moja mala punčka je postala mamica. Mamica z veliko začetnico. In gledati svojo hči, kako se sooča z najlepšim, a tudi najtežjim poslanstvom v svojem življenju, je zame eno izmed največjih in najbolj bogatih daril.

Mitja, Liam, Nelly in Anja

Gledam in opazujem jo od daleč, z iskricami v očeh in nasmehom na obrazu. Vidim, da je srečna, ponosna, zadovoljna. Vzgojila sem jo v čudovito osebo, to vidim skozi odsev v njenih očeh, ko gleda svojega otroka. Tako zelo ga ima rada. Vem in verjamem, da sem jaz tista, ki jo je naučila ljubiti in biti skrbna ter ljubezniva. Čudovita je. Ponosna sem, da sem njena mami in da opravlja svoje najlepše poslanstvo prav tako dobro, kot to počnem tudi sama, še vedno. Srečna sem zanjo. Neskončno. Vidim in čutim jo, kako z vso svojo ljubeznijo in milino varuje svojega otroka ter mu nudi topel objem in varno zavetje, ki ga lahko nudi le mama. Ponosna sem.

In vem, da se bom kmalu znova vrnila v prvo vrsto na šolskih nastopih, da se bo vso ploskanje, poučevanje in ljubezen nadaljevalo tudi zdaj, ko sem postala babica. Zame je postati babica čudovit blagoslov, kateri v meni vzbuja nostalgične spomine in blagoslov, ki me je zagotovo pomladil.

In želim si, da tudi moj vnuk ve, da sem tukaj zanj. Za vse, kar potrebuje. Vedno.

Do naslednjič,

Moderna babi Mojca

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja