Prihaja naš prvi skupni božič

”Dragi Božiček!

Ker sem bila vse leto zelo pridna, ker sem ubogala mamico in atija si želim, da mi letos prineseš več stvari. Želim si dojenčka, ki joka na glas, posteljico in zeleni pulover. Vse sem ti tudi narisala.

Tvoja Anja”

 

To so besede, ki sem jih v Anjinem imenu zapisala v pismo Božičku, ko še sama ni poznala črk. Vem pa, da je vse želje zelo lepo narisala! 😊

December je bil in še vedno ostaja zame najlepši čas v letu. Spominjam se praznikov, ko sem bila še sama otrok. Božični večer se je šele dobro zaključil, ko smo že ponovno začeli odštevati tedne, kdaj bo spet ta dobri mož obiskal naš dom. Pisma Božičku smo pisali že v januarju in obljubljali, kako bomo čez leto pridni, ubogljivi, delovni…

Božič je kljub temu, da nismo bili pretirano verni, v nas vzbujal najlepše trenutke v letu. Tradicionalno se je vsako leto zbrala vsa družina, skupaj smo krasili jelko, se pogovarjali ob mizi polni dobrot, iz hiše pa se je dobro slišal glasni otroški smeh in čudovita božična glasba.

Spominjam se božiča, od katerega je minilo že kakšnih 40 let… Kako smo dan pred svetim večerom pospravljali stanovanje, se dogovarjali kje bo stala jelka, kdaj nas bo ta dobri mož obiskal, nas obdaril in nenazadnje, če bodo naše želje, katere smo zapisali v pisma, tudi uresničene.

Čeprav so se starši nadvse trudili darila pospraviti v vsak košček najmanjše luknje v hiši, smo otroci odkrili prav vsako. To je bil najzabavnejši del praznikov. Otroci smo darila iskali kot krti, ki ”kopljejo rove” in iščejo majhne deževnike. Ko smo darila našli, smo imeli občutek, da smo odkrili zaklad. Ta so bila po navadi zavita v ovojni papir, tako da kljub temu, da smo jih našli, nismo vedeli, kaj nas bo čakalo pod jelko. A darila so bila takrat zelo skromna. Vse kar smo dobili v dar, smo znali ceniti. Še tedne po tem najlepšem verskem prazniku, smo občudovali vsak detajl, ki nam je bil namenjen.

 

Kako pa sem praznike doživljala kot mamica?

Naša tradicija se skozi leta ni kaj dosti spremenila. Še vedno smo vsako leto praznovali v krogu družine – moji starši, sestre z družinami, zadnja leta pa so z nami še partnerji naših otrok in letos bo z nami še prvi dojenček – Liam.

Ko je bila Anja še manjša, sem si vsako leto znova prizadevala, da bo vsak božič njen najlepši, saj sem želela, da bodo tudi njeni spomini na praznike ostali tako lepi, kot so bili moji. In priznam, ne le spomini, tudi tisto ”kopanje za darili” se je preneslo nanjo.

 

 

Sama darila po navadi kupujem tudi že mesec pred svetim večerom, kajti zmeraj imam občutek, da bo vse tisto, kar želim kupiti, prehitro razprodano.

In Anja je bila kot otrok prava detektivka, saj sem njene namene ugotovila takoj, ko se je v decembru začela javljati, da bi pa ona rada hodila v klet po ozimnico. Naj poudarim, kleti se je zmeraj bala, vendar v decembru se ji je pa zdelo, da je od tam ne bo odneslo nobeno strašilo ali celo duh. 😊

Anja in nečakinja Nina sta za Božič prav vsako leto pripravili nastop, v katerem sta kaj zapeli in zaplesali. Nato je sledila večerja, po kateri so se otroci morali skriti v sobo in počakati, da Božiček prinese darila. Znak, da se lahko zapodijo pod novoletno jelko je oznanil z zvončkom. Vseh 50 let kar pomnim, pa imamo kot družina še eno prav posebno tradicijo; pred odpiranjem daril zmeraj zapojemo pesem Sveta noč. Nato so na vrsti darila. Trenutek, ki ga otroci čakajo cel večer, nam starejšim pa je pomembno predvsem to, da smo skupaj, zdravi in srečni, da se počutimo varne, ljubljene in DOMA.

Letošnji božič bo še bolj poseben… Ob sebi bomo imeli dete, ki nam trenutno pomeni največ. Dete, ki je prišlo v naše življenje in nas napolnilo s popolno ljubeznijo ter nam podarilo še tisti zadnji kanček sreče, ki jo premore le on.

 

 

In kaj mu bo podaril Božiček pri babici?

Ko pomislim na njegovo polno omaro oblačil, veliko škatlo z igračami, katere še sploh ne uporablja, knjižne police, na katerih je že zdaj nemalo pravljic…, so moje misli usmerjene samo v ljubezen, ki jo lahko podari le babica. Zavedam se, da ni nič vrednega več kot to, da mu namenim topel objem, nežno besedo, zvrhan koš ljubezni in mu privabim nasmeh na obraz.

Pa vendar, ker sem babi z neizmerno ljubeznijo do svojega vnuka, sem se odločila napisati pismo Božičku – znova, a tokrat v njegovem imenu. To bo njegov prvi božič in zasluži si posebno darilo, ki mu bo ostalo v spominu za vse življenje.

Imate morda kakšno idejo? 😊

 

Do naslednjič,

Vaša Moderna babi Mojca

 

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja