Postala sem babica na dolgo razdaljo – to mi je na začetku zlomilo srce

Ko sem pred več kot desetimi leti sprejela službo v Prekmurju, si niti v sanjah nisem predstavljala, da se bom nekega dne preselila v kraj, kjer sem se dalj časa počutila kot tujka. Vožnja v službo, ki je dnevno v eno smer trajala dobro uro, je bila zame na začetku, vse prej kot sproščujoča. A sčasoma, sem se na razdaljo vseeno privadila, zato mi kasneje ni več povzročala večjih težav. Najhuje je bilo sicer pozimi, ko sem se po snegu ali ledu vozila proti cilju tudi po štiri ure. Vendar zmeraj sem vsako slabo stvar izkoristila tudi z dobro. Priznati moram, da sem večino časa v avtu prav uživala. Bila sem sama s seboj, z mislimi, ki so me večinoma vodile po lepi poti, pomirjala me je tudi glasba.  Zmeraj sem bila prva, ki je izvedela še čisto svežo novico, saj je bil radio v avtomobilu zmeraj prižgan.

 

 

Prelomni trenutek v življenju se je zgodil pred dobrima dvema letoma, ko sem se iz Maribora preselila v Prekmurje. Sprejeti to odločitev je bilo zelo težko. Kupiti hišo, še težje. In se preseliti – najtežje.

Čeprav je Anja že živela s svojim partnerjem, sem imela občutek, da jo zapuščam. Prav tako starše. Po eni strani sem bila vzhičena, da kupujem svojo čudovito hišo in da bom končno imela do službe le slabih pet minut vožnje z avtomobilom, po drugi strani pa z bolečino v srcu, da odhajam tako daleč, da svojih bližnjih ne bom imela priložnosti več videti vsak dan.

A moja hiša je hitro postala tudi dom. Saj veste; prostor, napolnjen s toplino, ljubeznijo, z dobrimi občutki. Tukaj je čudovito. Prijazni sosedje, ki so me sprejeli za svojo, mir, veliko posestvo, živali in vsi dobri ljudje, ki me radi obiščejo. Ob sebi imam tri kužke, posvojila sem tudi muco, imam mlade ježke, včasih me obišče tudi lisica. Ker ne verjamem v preroke o skovikanju sove sem vesela, da jo imam tudi priložnost pogosto poslušati. Prav tako pogosto poslušam oglašanje srnjakov, ptic ali celo kune. Zelo rada imam živali, zato sem srečna, da so tudi oni del mojega doma.

 

 

Kljub razdalji, ki jo imam do Anje in svoje preostale družine, smo se v teh dveh letih vseeno videvali zelo pogosto, pravzaprav vsak teden, včasih celo dva ali večkrat. Ker za svoje bližnje lahko rečem, da smo resnično družina in smo med seboj zelo povezani, nam skupni čas pomeni ogromno, zato so vikendi preživeti skupaj nekaj najlepšega. Iz Maribora do mojega doma je približno 50 minut vožnje, na kar smo se vsi navadili in nam to ne predstavlja nobene ovire več.

A vseeno…

Ko sem pred dvema mesecema postala babica, je ta razdalja postala nekoliko prevelika. Predolga. Pogosto se počutim nemočno, saj ne morem izkoristiti vsakega trenutka, da bi bila ob tem drobnem bitju, ki me navdaja z brezmejno ljubeznijo, da ne morem biti ob Anji, ki mi še zmeraj pomeni največ in tudi ne ob vsej moji družini, ki me zmeraj in povsod podpira v vseh mojih odločitvah in dejanjih. Dobila sem vnuka, kateremu ne morem biti na razpolago vsak trenutek, saj vožnja do Maribora vseeno zahteva tudi več časovne organizacije. Priznam, to mi je v prvih dneh in tednih zlomilo srce, saj sem želela biti del dogajanja vsak prosti trenutek. Žal, temu ni tako.

 

 

A tolažilo me je dejstvo in razumela sem, da tudi mlada družina potrebuje svoj mir, čas in svojo zasebnost. Potrebno se je spoznati, navaditi na ritem, katerega lahko potem delijo tudi z ostalimi.

In sprejela sem dejstvo, da bom vnučka videla manj kot sicer, a še vedno dovolj pogosto, da bomo lahko spletli čudovito vez med nami in tako učinkovito izkoristili čas, ki nam je namenjen. Do takrat pa mi Anja tudi večkrat na dan pošilja slike in videoposnetke mojega malega princa in njihovih skupnih podvigov.

 

Do naslednjič,

Vaša Moderna babi Mojca

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja