Kako sem kot bodoča babica doživljala prihod svojega prvega vnuka

Teden dni je še bilo do Anjinega predvidenega datuma poroda, ko me je zjutraj zbudil telefon. Bila je Anja. Vsa v paniki sem skočila iz postelje, z mislimi, da se pripravlja na odhod v porodnišnico.  Prijela sem telefon v roke in se s tresočim glasom odzvala na klic.

»Mami, a bi ti danes šla z menoj v Avstrijo? Moram nujno še nekaj nakupiti za dom in pisarno«. Najprej sem jo seveda vprašala »po zdravju«. Pohajkovanje po trgovinah tik pred porodom v tuji deželi, zame niti slučajno ni bilo primerno. Seveda sem v trenutku dobila njen odgovor, da pa ona nikakor ni bolna. Po najinem pogovoru, ki je kar trajal, s trudom prepričevanja, da jo v Avstrijo ne peljem, me je s svojim značilnim »MAMI« na koncu vendarle prepričala.

Pred odhodom sem ji naročila, naj preveri, kje se nahaja najbližja porodnišnica, saj sem bila vseeno v skrbeh, da se med potjo lahko kaj zgodi.

Pot in nakupovanje po trgovinah je prenašala več kot odlično. Nič se ji ni mudilo domov, nič ni bila utrujena, le jaz sem bila vsak trenutek z mislimi pri rojstvu svojega prvega vnučka. Ves čas me je begalo razmišljanje, kaj storiti, če ji sredi trgovine odteče voda, če se pojavijo popadki ali, če ji celo postane slabo. Opazila je, da mi misli uhajajo, zato je ves čas govorila z menoj, da me je zamotila. Bila je moja »terapevtka«. Zaradi mojega paničnega razmišljanja, sem jo občasno celo spravljala v slabo voljo, saj sem jo večkrat sredi velikega trgovskega centra spraševala o njenem počutju. Zmeraj mi je z nekoliko nejevoljnim tonom odgovarjala, da se počuti dobro. Dan sva znova skupaj preživeli zelo lepo. Bližal se je večer in pot proti domu sva zaključili z okusno večerjo v gostišču blizu doma.

 

27 let nazaj – ko je bila Anja dojenček

 

3 dni pred predvidenim datumom poroda

Znova me je zbudil zvonec telefona. Panična kot sem bila zadnje dni, sem znova skočila iz postelje, čeprav je telefon ležal na nočni omarici zraven mene ter se oglasila na klic. Bila je moja mami. Vsa v skrbeh je spraševala po Anjinih »nakupovalnih avanturah«, ki jih je imela zadnje dni. Lahko celo rečem, da mi je nekoliko odleglo, saj sem pričakovala klic Anje. Vsako zvonenje telefona, me je spravljalo v dodaten stres, saj sem vedno bolj imela občutek, da se je čas poroda začel.

Telefonski klici so se v dnevih pred porodom, kar vrstili. Nečakinja, s katero sta z Anjo zelo navezani, je bila v tem času na dopustu v Španiji. Ves čas me je preko »FB čveka« opozarjala, da ji slučajno ne bi zamolčala Anjin odhod v porodnišnico. Moji sestri, ki sta prav tako preživljali dopust, sta dnevno klicali najmanj trikrat.

Priznam, moji občutki so bili vse prej kot odlični. Obiski in oglašanje na telefon, so me v vsakem trenutku  postavljali v negotovost in opozarjali na dejstvo, da pa bo kmalu prišel čas, ko bo moja Anja postala mamica.

 

Dan D ali en dan pred predvidenim datumom poroda…

Bil je petek zjutraj, ko mi je znova zazvonil telefon. Tokrat je bila prijateljica, s katero sva  žalovale za nedavno izgubo naše ljube sodelavke. Vsa žalost, ki me je ob tem dogodku prevzela, se je obrnila v veselje, ko dobim sporočilo moje ljube Anje.

»Mami, danes bom rodila«.

V trenutku, zaradi obilice solz, ki so se nabrali v mojih očeh in napolnili še zadnje očesne mešičke, nisem več uspela videti namizja telefona, da jo pokličem nazaj. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se izjokala in govorila sama s seboj, nato pa vsa s tresočim in jokajočim glasom poklicala Anjo. Postalo mi je zelo hudo, da nisem bila ob njej, da je nisem mogla držati za roko in jo pestovati. Naenkrat je spet postala moja mala nebogljena punčka, kateri sem v dobrem in slabem zmeraj stala ob strani. Žal sem tokrat prvič ostala nemočna. Molk, ki je nastal sredi telefonskega pogovora, zaradi joka veselja in strahu pred Anjino bolečino, mi je paral srce. Moja nemoč in krajevna razdalja, ki naju je ločevala, sta botrovali mojemu strahu. Imela sem občutek, da se dogaja nekaj najhujšega. Sama sebe sem bodrila in prepričevala, da bo porod potekal dobro, da bom lahko kmalu vzela v naročje svojega zlatega vnučka ter končno postala tudi sama najboljša babi na svetu. Klic sem zaključila z mislijo, da se rojeva dete, ki se bo dotaknilo naših src, nam podelilo mir v dušo ter občudovanja polne blažene ljubezni.

Takoj za tem sem sedla v avto in se odpeljala proti Mariboru.  Ves čas vožnje, so mi po glavi rojile misli, kako bo moja Anja, ki je bila še »včeraj sama otrok«, rodila svojega prvega otroka. Mitja, ki je bil ves čas ob njej in jo spodbujal pri popadkih, me je sproti obveščal o vsakem koraku Anjinega rojevanja.

10.08.2018 je tako natanko ob 20.03 uri privekal na svet težko pričakovan dojenček, ki je napolnil srca vseh nas ter bližnjih in daljnih prijateljev. Sporočila in klici so se kar vrstili. Tako sem že po nekaj minutah dobila prvo slikico svojega vnučka. Prav tako sem nekaj minut po rojstvu že slišala jok malega Liama, ki mi je dodatno vlival voljo in ljubezen po najlepših trenutkih življenja.

Liam, ki je postal moj zaklad in ga bom, kot najboljša babi na svetu, s svojimi očmi vodila skozi življenje in mu kazala pot babiškega junaštva, mi je dal željo, da znova okusim iskreno ljubezen, sedaj do otroka mojega otroka.

 

V porodnišnici z vnukom Liamom

 

Do naslednjič,

Vaša Moderna babi Mojca

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja