Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi

Starodavni rek pravi: »Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi«.

Ko je bila Anja še majhna, z njo nisem imela posebnih težav. Edino, kar je bilo zaskrbljujoče, so bile razne otroške bolezni, mimo katerih tudi večina ostalih staršev ne more. Anja je bila zmeraj pridna in ubogljiva deklica. Velikokrat sem poslušala komentarje: »Kam jo postaviš, tam jo najdeš«. Pa še prav so imeli.

Vse dokler …

Vse dokler ta moja pridna Anja ni zrastla v zdravo najstniško dekle. Lahko bi rekla, da se je čez noč spremenila. Kar naenkrat je bilo zanjo vse brez zveze, pogosto je bila doma slabe volje, odklanjala je nasvete in zavračala vsakršno odraslo stališče. Svojo voljo je izražala z lastnimi vzorci vedenja, kateri so bili včasih zares nemogoči.

Saj je res, da sem po poklicu učiteljica in se  pogosto srečujem z mladostniki v obdobju njihove adolescence, vendar mi je početje in odnos moje Anje vseeno dvigoval pritisk. Najbrž zato, ker je moja. 😉

V tem zrelostnem obdobju, sem bila popolnoma »bosa«. Ko sem ji nekega dne naročila, da posesa stanovanje in je to trajalo kar tri dni, sem se spraševala ali sploh delam prav. Sesalec je ostal sredi dnevne sobe, vse dokler nisem delo opravila kar sama. Vreča smeti, katero bi naj Anja odnesla na zbirno mesto, je ostala kar pred vrati. Da ne govorim o pospravljanju in pomivanju posode. Vse kar je prej samovoljno opravila, je bilo v tem času nemogoče. Najtežji trenutek, kateri se mi je zasidral globoko v spomin je ta, da se iz šole ni vrnila pravočasno. Ko sem že povzročila pravo paniko po izginulem otroku, se je Anja pojavila pred vrati in me začudeno gledala, kako vsa objokana kričim nanjo. Vem, da tisti trenutek nisem ravnala zgledno in razumno, vendar v tistem afektu nemoči nisem znala odreagirati drugače.

Preprosto se več nisem počutila kos svoji nalogi, vzgoja najstnice je bila zame popolna neznanka in ko ni zalegel več noben starševski prijem, sem poprijela za knjižne platnice in poskušala razumeti, kaj se dogaja v našem odnosu.

Ker se je njeno samovoljno in odrezavo obnašanje stopnjevalo in se odražalo tudi v spremembi odnosa do staršev, sem si v knjižnici začela izposojati knjige z izbranimi vsebinami. Po vsej prebrani literaturi mi je postalo kristalno jasno, da so Anjina spoznanja spremenjena do te mere, da vidi starše s svojim lastnim prepričanjem, ki so v času odraščanja povsem normalni. Tolažila sem se le z dejstvom, da gre za življenjsko obdobje, katero bo najbrž minilo tako hitro, kolikor hitro je tudi prišlo.

In res, nekaj jo je povsem spremenilo…

Čas je tekel, midva pa sva se morala soočiti z dejstvom, da Anja odrašča. Kljub vsem najstniškim izzivom, sva jo vzgojila v pridno, delovno in odgovorno dekle. Po končani splošni maturi, katero je opravila z odliko, se je vpisala na fakulteto, in jo v roku tudi zaključila. . Ves čas študija, je opravljala tudi študentsko delo, da si je lahko privoščila, kar je želela. Anja, katera je šla skozi vulkan najstniškega vedenja je odrasla in s tem postala odgovorna do sebe, do naju in do svojega lastnega življenja.

V tem času je spoznala tudi fanta, v katerega se je zaljubila do ušes. Začela je izžarevati zadovoljstvo, toplino in milino do vseh in vsakega posebej. Fanta, ki ji je odprl srce in voljo do iskrenega veselja, sem spoznala že po treh mesecih. Takrat si še nisem predstavljala, da bo nekoč član naše družine in oče mojih vnukov. Veselilo me je le dejstvo, da je moja Anja zadovoljna, srečna in polna ljubezni.

Kmalu pa sem se začela zavedati, da je odrasla in da je v svoje življenje na prvo mesto postavila svojega partnerja. Tega sem se iskreno veselila, saj sem bila prepričana, da je izbrala pravo pot. Mitja, s katerim sem vzpostavila odkrit in prisrčen odnos imam neizmerno rada. Lahko bi celo rekla, da mi je kot sin. Smeh, veselje, iskreni pogovori in objemi so vse, kar me veže tudi nanj. Vso ljubezen, katero goji do Anje, spoštovanje, odkritost in pozornost, napolnjuje tudi mene s posebnim zadovoljstvom in občutkom miru v duši.

Jaz, Anja in Mitja

Pa vendar… Majhni otroci – majhne skrbi, VELIKI otroci – VELIKE skrbi!

Ko se včasih ozrem nazaj, mi je misel o neposesanem stanovanju skorajda smešna. Včasih si želim, da bi prav to bila moja največja skrb, ki bi me vezala na svojega otroka, a prave skrbi so se skozi leta le stopnjevale. Postajale so drugačne, globje.

Pravzaprav jih je zelo težko sploh opisati, a po glavi so mi rojile različne misli.

Bo Anja našla službo, s katero bo zadovoljna?

Bo zaslužila dovolj, da bo preskrbljena?

Bodo njeni odnosi s prijatelji pristni in trdni?

Bo Anja v svojem partnerskem življenju srečna?

Si bo znala urediti dom, ki jo bo razveseljeval in napolnil z veseljem in radostjo?

Bo ostala zdrava? …

In čeprav je Anja našla čudovitega partnerja, si ustvarila dom, odprla podjetje, zanosila in uredila svoje življenje, se moje skrbi zopet prebujajo, pa čeprav velikokrat po nepotrebnem. Morda pa gre le za želje, da vse ostane tako lepo, kot je bilo do zdaj. Morda gre za strah, da bi se kaj spremenilo na slabše. Ali pa za misli, kako bi lahko bilo, če ne bi bilo tako…

In če je skrb del starševstva in vzgoje, bom morda kot babica bolj mirna in sproščena?

A zaupam in verjamem v dobro. Anja bo kmalu postala mamica z majhnimi skrbi, mene pa čaka povsem nova življenjska vloga. In če je skrb del starševstva in vzgoje, bom morda kot babica bolj mirna in sproščena?

 

Do naslednjič,

vaša Moderna babi Mojca

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja